Severni del vojaškega kompleksa Belgijske kasarne je bil konec osemdesetih let obljubljen alternativni kulturi. Takrat se je formirala mreža za Metelkovo, v kateri je bilo združenih več kot 260 ustvarjalcev in društev. Potem ko se je leta 1991 vojska izselila, je bil prostor do leta 1993 zaprt, nakar se je tedanja mestna oblast odločila za rušenje. Povzpeli smo se čez zid in s svojimi telesi ustavili stroje. Medtem ko je prvi napad sprožila desna mestna oblast, je drugega, tri leta zatem, leva. Prišlo je do dogovora med mestom in Mrežo za Metelkovo o podpisu petletnih pogodb. Vedeli smo, da je to ravno tisti čas, ko lahko gradbeni lobi, ki je ves čas stal za napadi, pripravi kompletno dokumentacijo za reurbanizacijo celotnega območja, zato je naša skupina izrazito nasprotovala podpisu teh pogodb. Posvarili smo ostale, a je vseeno prišlo do podpisa. Zato smo se osredotočili na edino preostalo možnost – zaščito zapora kot kulturne dediščine.
In leta 1997 ste to v mestnem svetu tudi dosegli...Po dolgem čakanju na sejo in predstavljanju dejstev je mestni svet z minimalnim številom desnih in levih glasov zavaroval stari avstro-ogrski zapor »kot mestni, državni, zgodovinski in pričevalni spomenik«. Če nam takrat v mestnem svetu ne bi za las uspelo, bi proces stekel. In podrli bi celotno Metelkovo.
Kaj bi bilo v tem primeru danes na mestu, kjer stoji Celica?Stavbo bi podrli, da bi spodaj pozidali garažno hišo, nad njo pa bi zgradili novi-stari zapor. V tistem času so nas večkrat obiskali strokovnjaki iz gradbenega podjetja Imos. Ponujali so, da nam, če dovolimo rušenje starih zaporov, točno takega zgradijo nazaj. Niso mogli razumeti, da je za proces pomemben samo original. Pritiski so bili izjemno veliki. Pomirili se niso niti potem, ko je županja Vika Potočnik prva zares razumela, da sta koncept in strateška lega tega zapora za prvi hostel v Ljubljani izjemna. Naročila je arhitekturne projekte za prenovo. Gradbene načrte smo na upravno enoto vlagali mi, lokacijsko dokumentacijo pa Ljubljanski urbanistični zavod. Čeprav smo dan pred oddajo načrte še zadnjič uskladili, smo čez 14 dni dobili iz upravne enote dopis, da je lokacijska dokumentacija neusklajena z gradbeno. Nekdo je čez noč premaknil lokacijo toplotne postaje na mesto temnic. Očitno so mislili, da bodo proces zavlekli za nekaj mesecev in se gradnja sploh ne bo začela. Kajti bilo je leta 2002, pol leta pred volitvami.
Kdo je pet let zatem pripravil brošuro za gradnjo novega kompleksa, ki ste jo pravkar položili na mizo?Menjalo se je lastništvo, politične opcije, gradbeni interes pa je ostajal isti. Leta 2007 je prvi direktor Šouhostla predstavil projekt, po katerem bi v zahodnem delu Metelkove, kjer so še danes prazne parcele, zgradili hotel s petimi do šestimi nadstropji. Celica bi ostala, nanjo pa bi padla dolga senca. Novi hotel bi bil bleda kopija originalnega pristopa in za nameček še slaba arhitektura.
Kako razumete to, kar se zdaj dogaja s Celico?Relativen mir brez pritiskov je bil le v času gradbene krize, zato je velika verjetnost, da je bil sedanji poskus prodaje del širšega načrta, ki bi v tem delu severne Metelkove z nekim večjim projektom spet povezal nekaj parcel. Zdi se, da je parcialni ali natančneje parcelni interes spet na delu. Celica je očitno morala biti svetovno uspešen projekt, da je sploh preživela.
Na eni od tiskovnih konferenc KUD Sestava ste rekli, da je zasebnik Tomaž Juvan, ki je bil najemnik hostla, bolj deloval v javnem interesu kot občina. Kako bi to argumentirali?Preko razumevanja vsebine in pomena Celice za turizem in kulturo. Mesto je Celico hotelo prodati, zato je govorjenje o celoviti prenovi in programu veliko sprenevedanje, zaprtje pa nedopustni cinizem, ki povzroča veliko gospodarsko in tudi neizmerno simbolno škodo.
Na zahodni strani Celice so podrli zid, tam je zdaj parkirišče, je bil to le začetek?Zahodni zid Metelkove je pred nekaj meseci že padel, poskus prodaje Celice je lahko nadaljevanje tega procesa. Metelkova z alternativnim kulturnim centrom, nacionalnimi muzeji in ministrstvom za kulturo je največji prostor slovenske kulture. Celica je jeziček na tehtnici, napad nanjo je napad na Metelkovo in slovensko kulturo. Komercialni program na delu te lokacije lahko pomeni rakavo rano kulture. Na arhitekturno-urbanističnem natečaju za Metelkovo smo v naši rešitvi predlagali, da bi ta prostor kulture zaokrožili s šolo za tretje tisočletje, ki bi premoščala vrzel med umetnostjo in znanostjo. Celica je lahko prvi zgled, ker tukaj že četrt stoletja uglašujemo prostor za umetnost, ki ni umetna, in znanost, ki ni samo znanstvo z znaki, številkami in formulami. Estetično prežemamo z etičnim, odpiramo in hkrati podpiramo prostor prostosti in nove preprostosti.
Ali je indic, da so v ozadju komercialni načrti, zadnji predlog pogodbe, ki so vam ga poslali z občine, ko ste se pogajali, da bi bili vi projektant obnove Celice?Pogodbo z zagotovilom, da Celica še naprej opravlja svoje poslanstvo, smo kljub kratkim rokom podpisali takoj. Pogodbo, ki je vključevala naš predlog z zagotovilom, je pripravilo mesto, ne mi. Naslednji dan pogodbe niso podpisali, nasprotno, dobili smo nov predlog brez zagotovila, da Celica ostaja. Nato je bila vsaka različica pogodbe bolj ohlapna. Na primer, pri členu o poslovni skrivnosti je kar naenkrat odpadel stavek »če naročnik to posebej zahteva«. Pri javnem naročilu malih vrednosti bi kmalu skoraj vse postalo poslovna skrivnost. Pri zadnji različici so v člen o lastništvu projektne dokumentacije zadnji hip vrinili več odstavkov o avtorskih pravicah. Po tem predlogu bi se zavezali, da se odpovedujemo vsem materialnim in drugim avtorskim pravicam po tej pogodbi in vsem ostalim pravicam za avtorska dela v vseh fazah projekta, avtorske pravice pa naj bi prenesli na naročnika, ki jih lahko prenese na tretjo osebo. V tem ni težko prepoznati nove možnosti prodaje, in to z urejenimi avtorskimi pravicami. Take pogodbe seveda nismo mogli podpisati.
