Nova vizija mesta, ki naj bi do leta 2045 Ljubljano spremenila v še bolj zeleno, izpostavlja tudi končno možnost, da bi bili reki Sava in Ljubljanica dovolj čisti za kopanje. Ljubljanski podžupan in eden izmed avtorjev vizije Rok Žnidaršič je pojasnil, da obe reki izvirata v drugih občinah, zato takšna ureditev ni odvisna le od Mestne občine Ljubljana.
»Ljubljanica pokriva približno tretjino slovenskega ozemlja, čeprav se morda ne zdi tako, pokriva namreč celoten notranjski del. Vemo, da ima več različnih imen in obsega velik teritorij. Ko na koncu izvira kot Ljubljanica v Močilniku, začne teči po Ljubljanskem barju. Barjanska prst je tista, zaradi katere Ljubljanica po vseh standardih ne bo nikoli povsem plavalna reka. Bo pa kopalna reka po standardih, kot so jih poznali včasih,« je povedal. Že kmalu naj bi rešili težave s fekalnim onesnaževanjem Ljubljanice. »S tremi vejami, ki smo jih predvideli v viziji, ga bomo odpravili skoraj 100-odstotno. Izjema so tisti deli, ki so zaradi topografije nedostopni in do katerih, to so samotne kmetije in zaselki, nima smisla vleči kanalizacije, saj se to lahko rešuje z malimi čistilnimi napravami,« je dodal.
Virov onesnaženja je več
Strokovnjaka z oddelka za okoljsko gradbeništvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani Nataša Atanasova in Matej Radinja sta za Dnevnik že leta 2024 opozorila, da Ljubljanico onesnažujejo trije glavni viri. To so kmetijska dejavnost v povirju, izpusti iz greznic v naseljih, ki niso priključena na kanalizacijo, in razbremenilniki mešanega kanalizacijskega sistema. Po njuni takratni oceni pa priključitev naselij na kanalizacijo ni rešitev, ki bi prinesla trajno odsotnost onesnaženja.
Ključno bi bilo namreč rešiti tudi občasne vire onesnaževanja, ki jih predstavlja prelivanje prek kanalizacijskih razbremenilnikov. »Ena izmed rešitev bi bila siva infrastruktura, kar so podzemni zadrževalniki za zadrževanje in preprečevanje izlitja najbolj onesnažene vode. To je prvi val, ko po sušnem obdobju padavine spirajo vso nesnago z ulic v reko,« je takrat pojasnil Radinja. Gre za eno izmed rešitev, ki so jo mestne oblasti uporabljale tudi za čiščenje Sene pred olimpijskimi igrami v Parizu.
Mestno kopališče na ljubljanski Špici, kjer so se obiskovalci v poletnih mesecih lahko kopali v Ljubljanici, se je uradno zaprlo leta 1957. Idejo o tem, da bi se Ljubljančani zopet lahko kopali v mestni reki, pa je pred volitvami leta 2006 napovedal ljubljanski župan Zoran Janković. A njegova prizadevanja do sedaj niso bila najuspešnejša. V zadnjih 20 letih so se namreč le vrstile napovedi o tem, da bi se kopali že kmalu.
Prisotni dve bakteriji
Prvič so se napovedi pojavile že leta 2012, a po mikrobioloških analizah reke je obljuba o kopanju v Ljubljanici že v tem letu splavala po vodi. Naslednje meritve so izvedli leta 2014, ko so bile mikrobiološke razmere nekoliko ustreznejše, a so se po intenzivnih padavinah zopet močno poslabšale. Janković je obljubo premaknil na leto 2017 in nato ugotovil, da izvedba kopalnih načrtov ne bo mogoča vse do leta 2018.
Po napovedih iz leta 2025 pa naj bi se Ljubljančani na Špici lahko kopali že letos. Na občini so takrat sprejeli sklep, da se bo Ljubljanica preuredila, podpisali pa so tudi pogodbo štirih deležnikov v vrednosti 55 milijonov evrov. Naplavljeni mulj so iz reke sicer začeli čistiti že lani. Župan je takrat izpostavil še bistveno dokončanje kanalizacijskega omrežja v Ljubljani, ki naj bi izboljšalo kakovost vode.
Analiza vode Agencije RS za okolje je sicer takrat pokazala, da so v reki še vedno prisotna posamezna preseganja mikrobioloških parametrov, torej dveh bakterij, E. coli in enterokokov, ki so indikator fekalnega onesnaženja. Takšna preseganja so v analizi zaznali predvsem pri gostilni Livada in na Špici, zaradi česar reka doslej ni dosegla statusa kopalne vode.