Ljubljana je gosto posejana z oglasnimi sporočili, v zadnjem času so v središču mesta še posebno moderni digitalni panoji oziroma vitrine. Ti so na primer nameščeni na Slovenski cesti, pa na Bregu, Petkovškovem nabrežju in še marsikje. Reklame, ki se vseskozi spreminjajo, marsikomu niso všeč. Da so problematične (še posebno, če jih je preveč), opozarjajo nekateri strokovnjaki. Na problematiko onesnaževanja okolja, ki ga povzročajo reklamni panoji, je opozarjala iniciativa Plakatopolis. Nad digitalnimi panoji niso navdušeni niti nekateri občani.
Oglaševanje moti lastnika lokala
Igor Lazar, eden od lastnikov lokalov na Petkovškovem nabrežju, je prepričan, da takšni panoji ne spadajo v središče mesta. »Nisem proti le jaz, ampak več lastnikov lokalov. Ti panoji kazijo okolje. Imajo nekakšno hlajenje, iz njih ves čas ves čas piha in so zato relativno glasni, poleg tega zastirajo pogled proti Ljubljanici. Prepričani smo, da škodujejo Ljubljani, tudi turizmu. Dvomim, da turisti radi gledajo reklamne panoje,« pravi Lazar in dodaja, da se mu zdi, da panoji rastejo kot gobe po dežju, saj večkrat opazi kakšnega novega, ki ga prej ni videl.
V Plakatopolisu pravijo, da opažajo porast vseh oblik zunanjega oglaševanja, ne le plakatov različnih dimenzij in izvedb, ampak tudi na različnih »medijih«, kot so blatniki mestnih koles bicikelj in avtobusi. »Poleg že jasnega onesnaževanja, tako s stališča okoljevarstva kot tudi s stališča videza mesta, je zelo problematično poseganje v kulturno dediščino in prometno varnost ob avtocestah in vpadnicah. Kar se nam je pogosto zdelo zelo zapostavljeno, pa je sociološko-psihološki efekt,« pravijo in opozarjajo, da se s plakatiranjem ustvarja ogromno odpada in da povzročajo dolgotrajni šum, ki vpliva na zdravje. »Trdimo, da je vidni šum podoben slušnemu, saj od nas prav tako zahteva prilagoditev. Pogovor o tem, v kakšnem vidnem okolju želimo živeti, je nujen.«
Bodo oglasi vedeli, kaj mislimo?
Do tržnega oglaševanja je kritičen tudi podžupan in mestni arhitekt Janez Koželj, ki je o tem pisal v članku v zborniku Mestni plakat, ki ga je izdalo podjetje Tam-Tam. V njem je poudaril, da je treba razlikovati med mestnim plakatom in tržnim oglaševanjem. Koželj je razložil, da mestni plakat ni namenjen pospeševanju prodaje proizvodov in ponujanju storitev z namenom spodbujanja potrošnje in potrošniških navad, ampak je sredstvo javnega obveščanja, ki javnosti posreduje vrednote, za katere se družba zavzema. »Mestni plakat je vse težje prepoznati, ker se vse bolj izgublja v poplavi reklamnih sporočil različnih oblik in formatov, vse od svetlobnih vitrin do prikazovalnikov in veleplakatov. Ti se nam vsiljujejo na vsakem koraku, pri hoji, med vožnjo, vsepovsod – v mestnih središčih in predmestjih, v naseljih in odprti krajini,« je zapisal Janez Koželj in dodal, da se zdi, kot da mestni plakat počasi izumira in se utaplja v goščavi drugih, nasilnih oblik vidnih sporočil, ki oglašujejo v tržne namene. »Tržni oglas poneumlja, javni mestni plakat plemeniti!« je bil jasen Koželj, ki meni, da je treba mestni plakat zakonsko zaščititi.
O tem, kam nas vodi nebrzdano oglaševanje v kombinaciji s sodobnimi tehnologijami, je v isti publikaciji pisal Bor Klemenc Mencin. Opozoril je, da danes digitalno zunanje oglaševanje obsega le pet odstotkov svetovnega oglaševanja, a ustvari 14 odstotkov prihodkov. Do leta 2021 naj bi tovrstno oglaševanje ustvarilo skoraj četrtino globalnih prihodkov iz panoge. Iz tega procesa ni izvzeta niti Ljubljana. »Prestolnica je tako v letu 2018 med drugim postala bogatejša za 12 digitalnih svetlobnih vitrin, ki na mimoidoče prežijo vzdolž osrednje promenade.« Pri tem pa digitalni oglasi postajajo vse bolj čuječi. Kot je zapisal Klemenc Mencin, so nekatere oglasne površine na svetovnem trgu opremljene tudi s senzorji, ki zaznavajo spol, starost, obrazno mimiko in poglede mimoidočih. Naslednji korak naj bi bilo prilagajanje oglasov glede na to, kdo bo šel mimo njih. Kot pravi, bo oglasno mesto, če bomo imeli v žepu telefon, vedelo, kaj razmišljamo, kako se počutimo, kaj počnemo, nas celo poklicalo po imenu. To pa zveni precej znano. Na internetu se že dogaja.
