Duhci, čarovnice, strašljive postave in nepregledna množica buč. Na kmetiji Jakopič v Spodnjih Pirničah so tudi letos poskrbeli, da se obiskovalci pred nočjo čarovnic vsaj za nekaj časa znajdejo v povsem drugačnem svetu. Čeprav se zdi, da je Dežela buč nastala s pomočjo čarobne paličice, njen gospodar Rihard Jakopič dobro ve, koliko dela se skriva za oranžno pravljico.
Da smo na pravi poti, so nam dali vedeti že duhci, ki so nas ob cesti usmerjali proti kmetiji Jakopič v Spodnjih Pirničah. Čeprav je bilo šele dopoldne, je bilo na dvorišču že nadvse živahno. Med bučami so se sprehajale družine z majhnimi otroki, mladina, zaljubljeni pari in radovedneži vseh generacij. Eni so iskali najlepšo bučo za izrezovanje, drugi so občudovali strašljive skulpture, tretji pa so se predvsem fotografirali. In teh priložnosti res ni manjkalo.
Da Dežela buč ni zanimiva za domačine, so razkrivale tudi registrske tablice parkiranih avtomobilov. Obiskovalci so se pripeljali tudi od daleč, očitno odločeni, da si pred nočjo čarovnic privoščijo vsaj malo strašljive zabave. A brez skrbi, tukaj so duhovi precej prijazni, čarovnice pa, kot kaže, bolj kot za čaranje skrbijo za dobro fotografsko kuliso. Med vsem tem dogajanjem smo poiskali gospodarja kmetije Riharda Jakopiča. Ta se je na živahno dvorišče že dodobra navadil. Dežela buč namreč ni novost, temveč tradicija, ki jo družina razvija že od leta 2015. In ker se obiskovalci radi vračajo, vsako leto dodajo kaj novega.
»Mi smo doma na takem koncu, da nismo ravno ob glavni cesti. Zato moramo imeti nekaj takega, da ljudje pridejo. Če je nekaj zanimivega za otroke in se lahko še fotografirajo, je to dodatna prednost. Če bi doma samo prodajali buče, ne bi bilo tako,« nam v smehu pojasni Jakopič.
Ko gredo drugi na morje, Jakopičevi okopavajo buče
Na prvi pogled se zdi, da imajo na kmetiji buč toliko, da bi z njimi lahko okrasili pol Slovenije. Koliko jih dejansko pridelajo? Rihard se samo nasmehne. »Dosti. Vsako leto več. Ne štejemo jih več, ker kakšna tudi zgnije oziroma odpade. Smo jih nehali šteti.« Buče pridelujejo na približno treh hektarjih, pri čemer se delo začne precej pred jesenjo. Sami pridelajo sadike, jih posadijo, okopavajo, plevejo in nazadnje tudi ročno poberejo. V desetih letih so preizkusili številne sorte, danes pa imajo tudi lastno seme. Ko ga vprašamo, koliko dela je pravzaprav s takšno količino buč, nam odgovori s precej posrečeno primerjavo. »Ko greste vi na morje, gremo mi buče okopavat in plet. Ko greste avgusta še enkrat na morje, jih mi počasi že pobiramo, septembra pa je dela še več.«
In kdaj gre potem na morje gospodar kmetije? »Mi hodimo bolj za vikende. Jaz rad srfam,« pove in razkrije, da ga pogosto zanese v Koper. Srfanje je namreč njegova velika strast, s katero se ukvarja tudi tekmovalno. Pozimi, ko na njivah ni toliko dela, pa pride čas za treninge in ustvarjanje novih strašljivih prebivalcev Dežele buč.
A vrnimo se k bučam. Te imajo na kmetiji prav posebno obravnavo. Vsako, preden pride do kupca, večkrat primejo v roke. »Šteli smo, da vsako bučo devetkrat primemo, preden je na mizi. Treba jo je pobrati, oprati, skladiščiti, obračati in pripraviti za prodajo,« razloži Jakopič. Buč namreč ne morejo pobirati s kombajnom kot krompir. »To je podobno kot pri jabolkih. Če jo vržeš v zaboj, jo lahko kar odpišeš. Z njo moraš lepo ravnati, sploh takrat, ko je sveže odrezana.«
Ob tem postane jasno, da buče niso tako preprost posel, kot bi si kdo mislil. Za vsako oranžno lepotico se skriva precej ročnega dela, časa in potrpežljivosti.
Buča za strašenje ni nujno tudi za juho
Med sprehodom po dvorišču nas je zanimalo še nekaj. Ali lahko bučo, ki smo ji izrezali grozljiv obraz, po noči čarovnic spremenimo v okusno juho? Rihard nas je hitro poučil, da stvari niso tako preproste. »Buče za izrezovanje niso za jesti. Te imajo trdo lupino in malo mesa, zato ostanejo lepo kompaktne, ko jih izdolbemo. Jedilne buče imajo drugačno strukturo in tanjšo lupino. Če bi jih tako izdolbli, bi se vse skupaj podrlo.«
Za izrezovanje imajo bele, rumene in predvsem oranžne buče, za kuhanje pa druge sorte. Kljub temu lahko pri okrasnih bučah uporabimo semena, ki jih posušimo in pojemo, če so primerna za uživanje. Obstaja pa tudi rešitev za tiste, ki ne marajo zavržene hrane. »Vzamete bučo hokaido, nanjo narišete oči, jo postavite za okras, potem pa jo še pojeste,« svetuje Jakopič. Tako lahko buča najprej straši, nato pa konča v juhi.
Ker se na kmetiji z bučami ukvarjajo že vrsto let, dobro vedo, katere sorte so najprimernejše za posamezen namen. Obiskovalcem zato znajo svetovati, katera buča bo najlepše svetila na domačem pragu in katera bo najboljša za nedeljsko kosilo. Da buč ne bi zmanjkalo, skrbijo tudi za zalogo. Jakopič pove, da so imeli nekoč zaradi slabe letine precejšnje težave in so morali del pridelka celo dokupiti. Takšne izkušnje si ne želi ponoviti. »Ne moreš se iti prodaje buč, potem pa ostati brez njih za svoje stranke,« pravi.
Letos so del pridelka prodali v Italijo, vendar poudarja, da mora biti dovolj buč predvsem za domače obiskovalce. Čez dan prodane buče zvečer nadomestijo z novimi, zato se delo na dvorišču pogosto nadaljuje še dolgo po odhodu zadnjih kupcev.
Strašljive skulpture nastajajo pozimi, ko je zunaj sneg
Čeprav so glavne zvezde Dežele buč seveda buče, pozornost obiskovalcev pritegnejo tudi številne skulpture, strašljivi liki in domiselno urejeni kotički. Ob pogledu nanje bi človek pomislil, da je za njihovo izdelavo zaslužna kakšna profesionalna scenografska ekipa. Pa ni tako. Rihard nam pove, da skulpture izdelujejo sami. In to pozimi, ko je na kmetiji nekoliko več časa. »Ko je slabo vreme, grem enkrat ali dvakrat na teden v delavnico in malo ustvarjam,« pojasni.
Osnova skulptur je stiropor, ki ga oblikujejo, premažejo s posebnim plastičnim premazom in nato pobarvajo. Pri tem mu pridejo prav izkušnje iz otroštva, ko se je ukvarjal z modelarstvom. »Ko smo bili majhni, smo bili modelarji. Potem se naučiš delati s takšnimi materiali,« pripoveduje.
Za postavitev celotne Dežele buč potrebujejo približno mesec dni. Vsako leto tudi kaj spremenijo, dopolnijo ali izboljšajo. Pri tem upoštevajo tudi odzive obiskovalcev. Če se kakšna postavitev posebno dobro obnese, jo ohranijo, če se porodi nova zamisel, jo poskušajo uresničiti.
Prav fotografiranje je eden glavnih razlogov, da se obiskovalci tako radi vračajo. Otroci lahko občudujejo strašljive like, starši naredijo družinske fotografije, mladina pa išče najbolj izvirno kuliso za objavo na družbenih omrežjih. Čeprav je vse skupaj videti kot imenitno prizorišče za veliko zabavo ob noči čarovnic, Jakopič pravi, da takšnih načrtov nimajo. Njihov namen ni organizirati glasne zabave, temveč ustvariti prijetno doživetje predvsem za družine. Dežela buč bo obiskovalce sprejemala tudi zadnji konec tedna pred nočjo čarovnic, praviloma med 9. in 18. uro, čeprav gospodar priznava, da urnik ni povsem tog.