Cufiju v spomin

Roko na srce, Cufija je poznalo mnogo več ljudi od nas – mogoče ste med njimi tudi vi, dragi bralci, ki še vztrajate. Morda vam je v Spodnji Šiški in okolici že kdaj prekrižal pot razposajeni mešanček srednje velikosti z razmršeno rjavkasto dlako, ki se je kot kak klativitez potikal po samo njemu znanih poteh in jo je že ob pogledu na povodec ucvrl, kot da je uzrl veterinarja. Kajti Cufi je bil svoboden, in da se je prosto gibal, je bil smisel in počelo njegovega obstoja; ironija usode je hotela, da je bila prav svoboda za nekaj časa odtegnjena njegovemu izvornemu lastniku, ki je moral na prestajanje kazni. Najpozneje takrat je Cufi postal skupnostni pes: skrb zanj je najprej prevzela družina iz bloka, potem pa mlad par, ki je Cufija vzel pod svoje okrilje poleg lastnega psička. Dala sta mu očistiti zobni kamen in izpuliti par zob (kar mu je zagotovo podaljšalo življenje), ga peljala k frizerju, da ga je izčesal in postrigel. Ubogi Cufi se je po tem posegu še tri dni tresel, tako močno je bil med nego v krču.