Ne zgodi se pogosto, da bi v slovenskih časopisih videli osmrtnico grofice. Pretekli teden pa smo lahko videli tudi to, naznanilo smrti Livie Marije Gertrude Barbo von Waxenstein Reden, grofice Barbo von und zu Waxenstein, baronice na Gotniku, Pazu in Čušperku, gospe na Rakovniku, Watzenbergu, Kieselsteinu, Dragomlju, na Turnu ob Ljubljanici, rojene leta 1927 na gradu Turn pri Ljubljani, umrle 12. aprila 2018 na Dunaju. V kolikor bi to imenovanje videli preteklo leto, ne bi vedeli, kdo je grofica Livia. Toda letos vemo: bila je vnukinja Antona Codellija in je skupaj s svojo hčerko Alexandro Reden glavna pričevalka o slavnem izumitelju v igrano-dokumentarnem filmu Baron Codelli, ki si ga prav zdaj lahko ogledate v naših kinodvoranah.
Pogreb grofice Livie je bil v ljubljanski stolnici. Udeležili so se ga svojci in nekaj grofičinih znancev iz Slovenije. Pogreb je v imenu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta vodil kanonik Franci Petrič. Grofica si je sama želela, da bi bil njen pogreb v stolnici, prav tam, kjer je pod oltarjem pokopan prvi baron Codelli. Pogrebna maša je bila v štirih jezikih: slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem. Grofica Livia je živela na Dunaju, a je bila zaradi svojega moža barona Klausa Redna povezana tudi z Italijo. Pomenljivo pa je bilo, da so med obredom v stolnici zaigrali staro avstro-ogrsko himno, tako so sredi Ljubljane spet zadonele besede: »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!«
Stara plemiška družina
Toda grofica Livia je bila predana Sloveniji. »V Avstriji je lepo živeti, to je urejena država, zelo hvaležna sem za to, vendar ni moja domovina. Doma sem še vedno tukaj, v Sloveniji,« je večkrat dejala. V Slovenji je živela do svojega 18. leta, ko je morala družina dobesedno čez noč pobegniti – grofica je s seboj vzela le torbico, sto mark in papeški pečatni prstan njenega prednika kardinala Petra Barbe, ki je bil v 15. stoletju pet let papež Pavel II. Njena plemiška rodbina je izjemno stara, začetki Barbovih segajo v Beneško republiko. V 17. stoletju so se preselili na grad Kozljak pri Plominu v Istri in dobili grofovski naziv Waxenstein. Kasneje je veja rodbine prišla na Dolenjsko, kjer so imeli številne gradove, dvorce in posesti.
Od vseh vej rodbine je obstala le rakovniška, ki ji je pripadala tudi grofica Livia. Z opombo, da je bil zadnji moški član grofov Barbo Waxenstein njej oče Robert, ki je bil poročen s hčerko izumitelja barona Codellija Karmen Codelli. Zakon je propadel, grof pa je postal literat in pesnik, tudi prevajalec slovenske literature v nemščino.
Plemkinja le po rodu
Grofica Livia je bila sicer po rodu plemkinja, toda njeno življenje še zdaleč ni bilo plemiško. »Njeno plemiško življenje se je končalo po vojni. Ohranila pa je aristokratsko omikanost, neverjetno izobrazbo, njena družina pa seveda neguje izročilo svojega rodu,« jo je opisal Miha Čelar, režiser filma Baron Codelli, ki jo je pogosto srečeval v času snemanja filma. Ko jo je zapustil mož, je na Dunaju vodila penzion, nazadnje pa je bivala v domu ostarelih malteškega viteškega reda.
Po letu 1990 se je redno vračala v Slovenijo, najraje na Dolenjsko, v Hrastno pri Šentrupertu, čeprav je bil njihov grad po vojni požgan. »Veliko ljudi, tako na Dolenjskem kot na Kodeljevem, se je je še spomnilo in so jo poznali,« je zatrdil Čelar, ki jo je večkrat obiskal na Dunaju, veliko časa pa je z njo preživel tudi med snemanjem filma. Zelo dobro je tudi govorila slovensko. Grofica Livia je takoj po osamosvojitvi zaprosila za slovensko državljanstvo, da ga je dobila, pa se je morala zelo potruditi, saj je bila njena prošnja dvakrat zavrnjena. Njenemu dedu, Antonu Codelliju, nikoli niso priznali slovenskega državljanstva in družina se še vedno bori, da bi ji Slovenija vrnila v denacionalizaciji odvzeto premoženje, vključno z gradom Kodeljevo. »Slovenija je bila edina domovina, ki jo je imela,« meni Miha Čelar: »Vsak ima shranjene spomine na domovino in mladost. In bolj ko si star, bolj se vračaš tja.«
Čeprav je grobnica rodbine Barbo v Šentrupertu, so grofico Livio Barbo von Waxenstein Reden pokopali v družinsko grobnico Codellijevih na pokopališču v Štepanji vasi, nedaleč od gradu Kodeljevo, kjer je preživela del svoje mladosti.
