»Celovška cesta vas lahko preseneti. Na njej je veliko domačnosti, čeprav je velik pretok ljudi, se ljudje med seboj poznajo,« je zatrdil gospod Milan, ki ob avtobusni postaji na Celovški cesti že leta prodaja knjige. Ob tem mu je v veliko veselje, da z mimoidočimi tudi klepeta: »Starinski duh Šiške še živi. Po družabnosti in pretoku ljudi je tu še vedno tako kot v socializmu. V resnici je na cesti veliko prijetnejši duh, kot bi si lahko zamišljali.«
Trditev bi se na prvi pogled lahko zdela smela. Celovška cesta je za večino Ljubljančanov pa tudi dnevnih migrantov iz gorenjske smeri nujno prometno zlo, vedno nagnetena vpadnica. Tisoče avtomobilov in tudi več kot tisoč kolesarjev se vsak dan zjutraj zgrinja v mesto, popoldne pa iz mesta. Nesreče niso redke, nazadnje so marca na cesti do smrti povozili kolesarko. Hrup ob cesti je neizprosen. »Celovška je po svojem značaju cesta, ne ulica, in še vedno ostaja vpadnica. Je precej glasna, promet je hiter, razmere za pešce so zelo slabe.
Po podatkih o prometnih obremenitvah v zadnjih letih število avtomobilov na Celovški cesti sicer vztrajno upada, do trenutka, ko ji bomo namesto »vpadnica« lahko rekli »ulica za prebivalce«, pa je verjetno še precej daleč,« sta prepričani krajinski arhitektki Urška Kranjc in Gaja Trbižan, ki sta v v okviru skupine krajinskih arhitektov Pazi!park pred sedmimi leti sodelovali pri projektu Celovška, kaj bo s tabo? V okviru projekta so prebivalce Stare Šiške spraševali, kako bi lahko izboljšali življenje ob tako prometni cesti. Krajinski arhitektki omenjata tudi, da obstajajo »žepi«, v katerih bi se lahko razvili javni programi za prebivalce ne le Celovške, temveč tudi zalednih ulic: »Manjka pa tudi bolj strateški pogled na razvoj dejavnosti in programov vzdolž Celovške, ki bi našel ustrezen dialog z lastniki in vlagatelji.«
Celovška cesta je v resnici dokaj mlada ljubljanska vpadnica, nastala šele v sedemdesetih letih. Temu primerna je njena arhitekturna podoba, saj lahko rečemo, da je to najbolj »socialistična« ljubljanska vpadnica, začenši s Halo Tivoli, staro črpalko, trgovinskimi paviljoni, pa naprej do stavbe Slovenija avta, litostrojskih blokov in ne nazadnje draveljskih stolpnic. Sprehod po Celovški cesti razkrije tudi, da ima cesta dva značaja: do križišča z Litostrojsko cesto je na njej še nekaj življenja, od tam naprej je res le še prometnica. In morebiti ima to res zvezo z duhom Stare Šiške, vasjo, ki so jo šele leta 1914 priključili Ljubljani. Res je tudi, da se življenje dogaja v »žepih«.
Žep za kolesa in nostalgijo
Prvi tak žep je novi Kolopark, na koncu Tivolija, pri lokalu Lepa žoga. »To je najboljša stvar, ki so jo v zadnjih letih naredili v Šiški,« je bil nad igriščem, na katerem se v spretnostih vožnje s kolesom urijo otroci, navdušen Damir Nasufović, ki je v Kolopark pripeljal svojo nečakinjo in nečaka: »To je eden redkih prostorov ob Celovški, kjer se otroci lahko igrajo.« Dopoldne je na igrišču bolj mirno, popoldne je skoraj taka gneča kot na cesti. Damir, ki že vse življenje živi v Šiški, skoraj ob Celovški, je še pripomnil, da je sicer hrupno zaradi prometa in da manjkajo trgovine in kakšna prodajalna sladoleda, a da otroci vseeno uživajo: »Celovška je bila včasih bolj mirna. Odkar je del Vodnikove ceste enosmeren, je na Celovški še več prometa. Zato so taki parki, kot je ta, zelo dobrodošli.«
Naslednji žep je pravzaprav središče Šiške: avtobusni postaji na obeh straneh Kina Šiška. Trg Prekomorskih brigad je bil že od gradnje vpadnice mišljen kot središče Šiške. Ob njem so celo načrtovali dve trgovski hiši, a je nastal le trgovski paviljon arhitekta Miloša Bonče, ki je za to stavbo leta 1964 dobil nagrado Prešernovega sklada. V njej pa je že od vsega začetka trgovina Bonboniera, ki ima, ne boste verjeli, še vedno enak napis pred trgovino, enak vonj in enak točen sladoled iz avtomata, kot ga je imela pred petdesetimi leti. Le lastniki so drugi. Zdaj jo vodita sestri Mojca Rakar in Tatjana Šoban. V isti trgovini je delala njuna mama in ko je šlo podjetje v stečaj, je družina odkupila prostor. »Bonboniera je tako pomemben del Šiške, da ni smela propasti,« je zatrdila Mojca: »Ljudje se še vedno domenijo, da se dobijo pri Bonbonieri.« Obe sestri sta trgovki stare šole – prijazni, zgovorni in tudi zaradi njiju ima trgovina skoraj nostalgičen čar. V njej sicer ne prodajajo več sveže mlete kave, tako kot so jo nekoč, a imajo veliko izbiro piškotov na kilogram in sladkarije, ki jih po šoli pridejo kupovat otroci iz bližnje šole. »Najraje imajo kislice, ker jih ne morejo kupiti v velikih trgovskih centrih,« je povedala Tatjana. Bonboniera je zdaj trgovina z mešanim blagom, v njej prodajajo tudi lonce. »Naročim tisto, kar se mi zdi, da naše stalne stranke potrebujejo. Za starejše ljudi je to priročno, saj v bližini ni nobene podobne trgovine,« je zatrdila Mojca in dodala: »Veste, veliko jih pride le na klepet.«
Trgovine za Šiškarje
Opažata pa, da je vse manj prehodnih kupcev: »Odkar je Jankovič zaprl parkirišče in je plačljivo, se ustavlja manj ljudi. Prej so zjutraj prišli po rogljiček, popoldne pa po kruh na poti domov na Gorenjsko.« Opazili pa sta še nekaj: trgovine v okolici se zdaj hitro menjavajo: »Najemnine so vse višje, večino okoliških prostorov pa so pokupili Rusi.« Gospod Milan, ki knjige prodaja na drugi strani Celovške, pa je opazil še eno težavo – podhod pod Celovško je nevaren za starejše in invalide: »Škoda, da župan nikoli ne pride sem na sprehod, da bi videl, kako bi lahko z malo dobre volje olajšal življenje starejšim.«
In prav starejših je v teh žepih ob Celovški največ. »Naši kupci so vsi iz okoliških blokov. To, kar je tu trgovin, so le za oskrbo lokalnih prebivalcev, saj se Celovška tu spremeni v prometnico, ki nima parkirišč, tako da ni možnosti, da bi se tu ustavili tudi tisti, ki niso iz Šiške,« je prepričan Smajo Kulauzović, lastnik trgovine s tekstilom pri Mercatorjevi trgovini na križišču Celovške ceste in Martina Krpana ulice. Tu je še zadnji žep, preden se Celovška spremeni v brezosebno prometnico. »Predvsem starejše gospe pridejo kupovat, take, ki po nakupih ne bi šle iz Šiške, obisk BTC pa jih preveč utrudi,« je pristavila gospa Romana, prodajalka v trgovini in Šiškarica: »Smo skoraj kot kavarna za dame, ki pridejo na klepet. Malo sem socialna služba, malo pravna služba in vse smo vesele, če malo poklepetamo.« In prav zaradi takih drobnarij Celovška cesta ni le vpadnica, temveč tudi ulica, na kateri se živi.
