Eden od teh je zagotovo dejstvo, da je bila na ljubljanskem gradu od leta 1815 kaznilnica, ki je ob odprtju veljala za eno najsodobnejših v takratni monarhiji. V njej so bili zaprti kaznjenci, obsojeni zaradi nasilništva, ropov, ubojev, ženske pa večinoma zaradi detomora. Vsi so bili obsojeni na manj kot deset let zapora, tiste z daljšo kaznijo pa so pošiljali v kaznilnice v Gradiški. Kot so zapisali na RTV MMC, so jim v grajski kaznilnici naložili prisilno delo, med drugim so na gradu izdelovali gumbe, odeje, čevlje ter opravljali mizarska in krojaška dela. Razmere za življenje niso bile najboljše, jetniki so pogosto obolevali zaradi jetike, skrofuloze in skorbuta, večkrat so poročali tudi o smrtih.
Beli mož na ljubljanskem gradu
V začetku 20. stoletja so na gradu živeli socialno ogroženi meščani, med prvo svetovno vojno pa so se na grad spet vrnili zaporniki, sprva tisti »politično sumljivi«, kot je bil Ivan Cankar, ki naj bi v zaporu pristal, ker je »zinil prijazno besedo o Srbih«. Med vojno je bil grad tudi karantenska postaja, saj je bilo prvo večje mesto v zaledju soške fronte, zato so tja za krajše bivanje poslali vojne ujetnike s soške fronte, ki so bili po prestani karanteni nato premeščeni v druga taborišča za vojne ujetnike. Med vojnama so se na grad spet naselili revnejši občani, med drugo svetovno vojno pa so grad zasedli domobranci, ki so tam ostali do osvoboditve mesta.
Podlag za srhljive zgodbe je kar nekaj, spletna stran o slovenskih gradovih pa ljubljanski grad uvršča med tiste, na katerih straši. Ali gre za duhove, ki strašijo v turistične namene, ni zapisano, smo pa zato na spletu našli zapis iz leta 1862, ki je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah. V njem piše, da se je v noči s petka, 27. junija, na soboto, 28. junija 1862, ob pol dveh vojaški straži na ljubljanskem gradu prikazal beli mož.
Straža naj bi ga trikrat nagovorila in terjala odgovor, a ker tega ni bilo, so proti belemu možu ustrelili, on pa je izginil in se pojavil na drugi strani. »Al mož zgine, in ali ta ali kak drug – pa tudi bel – se prikaže na drugi strani, za kterem poklicana patroli streli, pa tudi ta zgine. Kdo je bil ali sta bila dva, in kaj je hotel na gradu ponoči, kjer so jetnišnice, nobeden ne ve; vsako noč patrolirajo vojaki zdaj po gradu. Ker je 'strah' v sredi votel, krog kraja ga pa nič ni, tedaj ni bil strah, ampak kaj druzega, pa kdo?« so se spraševali naši kolegi iz preteklosti.
Kot je na spletni strani Zgodovina na dlani ob omenjenem članku zapisal zgodovinar Aleš Šafarič, krivca za incident niso nikoli našli. »Ali je šlo za zalutajočega obiskovalca ljubljanskih gostiln, duha enega izmed številnih kaznjencev, ki so v 19. stoletju na gradu prestajali kazen, ali zgolj za neslano šalo, je tako ostalo nepojasnjeno.«
Strašilo naj bi tudi na filozofski fakulteti
Poleg zaporov so za naselitev duhov očitno ugodne tudi sirotišnice. Tako naj bi na oddelku za etnologijo, kulturno antropologijo in arheologijo ljubljanske filozofske fakultete, kjer naj bi bila nekoč sirotišnica, strašilo. Kot smo lahko prebrali na spletni strani student.si, naj bi bila stavba na Zavetiški ulici 5 zakleta, predvsem zato, ker naj bi v tej stavbi v času delovanja sirotišnice umrlo več deklic. Po nekaterih govoricah zaradi požara, po drugih zaradi španske gripe.
Njihovi duhovi naj bi do danes po stavbi ugašali in prižigali luči, tamkajšnjim varnostnikom naj bi ponoči sledili neznani drobni koraki, študentje pa naj bi v nočnih urah na oknih videvali obraze deklic. Avtor članka je namignil, da je nekoliko nenavadno, da so okna zgornjih nadstropij zavarovana z rešetkami, zaradi nenavadnih nočnih zvokov pa naj bi se varnostniki v omenjeni stavbi menjali pogosteje, kot je navadno.
Pri tem je treba omeniti, da bi bilo pravo razočaranje, če v stavbi, kjer študirajo etnologi in kulturni antropologi, ki se poglobljeno ukvarjajo s folkloristiko, ne bi strašilo. Na oddelku so namreč v preteklosti že organizirali pripovedovanja zgodb o duhovih, smrti, vračanju umrlih, strašenju, prikaznih na pokopališčih in klicanju umrlih, ki so jih posneli na terenu, pa tudi sicer so tisti, ki verjetno najbolje poznajo razmere na terenu, kar se tiče duhov, demonov in drugih neoprijemljivih prebivalcev Slovenije.
Krvoločna nevesta v Tivoliju
Daleč najspektakularnejša pa je zgodba ljubljanskega hotela Bellevue na pobočju Šišenskega hriba, v neposredni bližini dvorane Tivoli. V njem naj bi namreč strašil duh neveste, ki naj bi na svojo poročno noč najprej ubila svojega ženina, nato pa še sebe. V zgornjih nadstropjih naj bi tako še vedno visela njena obleka, ki ima posebno moč, da se v primeru, da se umaže, očisti kar sama. Časnik Svet24 je pred časom na kraj domnevnega zločina poslal Roka, strokovnjaka za paranormalno, ki je potrdil govorice s spletnih forumov.
V hotelu naj bi bili po njegovih besedah še vedno duhovi, ki pa so večinoma neškodljivi. Razen dveh, ki sta demona. O domnevni nevesti je povedal, da je njen duh predvsem žalosten, saj si želi iti naprej, pa ne zna. Šlo naj bi za žensko, ki je ujeta v času in prostoru, v preteklosti naj bi bila »zlohotna, bila je kot žival, ki brani svoj teritorij, danes pa je 'dozorela' in nima več slabih namenov«, je za časnik poudaril strokovnjak.
Skoraj enako žalostna je zgodovina hotela. Najprej je na tej lokaciji stala lesena kavarna, ki jo je leta 1909 kupil šišenski vinski trgovec Alojzij Zajec in na tem mestu postavil hotel v secesijskem slogu. Deset let pozneje ga je prodal družini Šterk, ki ga je imela v lasti do leta 1953, nato pa ga je prevzelo Gostinsko podjetje Vič, ki je v denacionalizacijskih postopkih hotel izgubilo. Dediči so nato po denacionalizaciji hotel prodali Mariborskemu študentskemu servisu, ta pa naj bi ga prodal mednarodni skupini za razvoj nepremičnin Mawared International. Hotel je trenutno v lasti Izeta Rastoderja. Leta 2007 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Propadajoči hotel kljub ogradi v svojih prostorih občasno gosti tudi tuzemske nepovabljene goste. Med drugim raziskovalce duhov, ki naj bi v hotelu že fotografirali obraz ženske, leta 1999 je v njem prišlo do streljanja, leta 2014 pa do požara, ki je uničil ostrešje.
