Slavojka Akrapovič v svojih arhitekturnih projektih od nekdaj razmišlja tudi o vlogi in mestu umetnosti v prostorih, ki jih oblikuje. Pa naj gre za sliko, grafiko ali kip. Tako je tudi na prazne stene ateljeja, ki ga je leta 1998 odprla v slikoviti stavbi na Gallusovem nabrežju, umestila dela slikarja in pianista Igorja Bravničarja. Z umetnostjo je, kot je dejala arhitekta, že od nekdaj povezana. V mladosti je igrala klavir in celo razmišljala o študiju glasbe, vendar se je potem odločila za bolj stvaren svet. »Kar je bila na neki način družinska smer, saj je bilo po mamini strani šest generacij zavezanih stavbarstvu, prav tako imamo tudi po očetovi strani arhitektko, in ni nenavadno, da me je zaneslo v bolj praktične vode,« je dejala.
A v arhitekturi je sčasoma začela pogrešati sublimne umetniške energije in se začela ozirati po likovnih delih. »Umetnost je bila od nekaj del mene, harmonizira moj notranji svet. Če je bila najprej morda fascinacija, lahko rečem, da je v današnjem času duhovna hrana oziroma pribežališče pred kaotičnim svetom, kjer se človek umiri, premišljuje in kontemplira. Arhitekti se navdihujemo v umetnosti, na gradbišču namreč to ni mogoče,« je še povedala Slavojka Akrapovič, ki je s tem, ko je pred skoraj 30 leti v svojem ateljeju ob Ljubljanici odprla še galerijo, združila dva vidika svojega delovanja – arhitekturo in oblikovanje ter vizualno umetnost.
»Zame je bil vedno izziv, da najdem pravo mesto za določeno likovno delo. Umetniška dela zaživijo, ko najdejo svoje stalno mesto, kar vsekakor ni depo. Tako tudi naročnikom svetujem in posredujem predloge za umestitev slike, grafike, kipa ali fotografije v načrtovani prostor. Poleg tega smo imeli tudi že naročila za umetniško delo, ki je nastalo za določeno lokacijo, pri čemer je posebej vznemirljivo biti v vlogi galerista, posrednika med umetnikom in lastnikom. V preteklosti so arhitekti, galeristi in umetniki tesno sodelovali in so bila mesta za umetniška dela že vnaprej pripravljena,« je poudarila sogovornica.
Od galerije do zbirke
V prvih letih so Atelje Galerijo umetniki sami obiskovali in galeristki predlagali pripravo razstav. In tako so nastale prve povezave, se spominja Slavojka Akrapovič. A če so sprva umetniki poiskali njo, je sčasoma sama začela izbirati umetnike. »Ko sem izbirala umetnike, sem se vedno vprašala, ali me likovna dela pritegnejo do te mere, da bi kakšno izmed njih imela ob sebi. To je bil moj kriterij izbora.« Pri tem je postavitev umetniških del, ne glede na to, ali je bila stenska ali prostorska, jemala za izziv. »Umetnik prinese svoja dela, jaz jih z njim izberem, postavim in tako skupaj naredimo to kreativno dejanje, razstavo,« je opisala galeristka, ki je z leti postala tudi zbirateljica. »Na razstavi, ki jo spremljaš po več tednov, vedno kakšno likovno delo najbolj vzljubiš, in tako ga ponavadi odkupim, poleg tega mi kakšno delo umetniki tudi podarijo.«
Ob tem se arhitekta in galeristka s posebnim žarom spominja prve razstave v Atelje Galeriji leta 2000, za katero je v dialogu z motivom oljne slike Igorja Bravničarja kipar Jiřji Bezlaj izoblikoval biomorfne kamnite skulpture. Tako sta se prepletli dve likovni področji, dva umetniška pogleda in jezika.
Sicer je galeristki vsaka razstava, ki jo zasnuje, pri srcu in je zanjo intelektualni in projektni izziv. Pri čemer se vedno skrbno lotevajo promocije avtorja, ki ga predstavlja. Sodelujejo s sodobnimi umetniki, med njimi so že omenjeni Igor Bravničar, Leon Zakrajšek, Marko Jakše, Silvester Plotajs Sicoe, Kristina Rutar in drugi. »Najbolj bleščečo kariero med umetniki, ki jih promoviram, je s svojo prepoznavnostjo v svetu dosegel slikar in grafik Leon Zakrajšek. Z njegovo razstavo smo gostovali tudi v Pekingu na znamenitem Art Districtu 798, sicer pa je prejemnik več mednarodnih nagrad, med drugim je pred slabimi tremi leti prejel cesarjevo odlikovanje (The order of Rising Sun, Gold and Silver Rays) za sodelovanje na področju kulturnega povezovanja med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Ob tem smo v galeriji pripravili njegovo razstavo Ojigi / Poklon in izdali monografijo.«
Slike, nakit in zvezki
Na trg sodobne vizualne umetnosti in oblikovanja je Slavojka Akrapovič dejavno vstopila leta 2008. Takrat je svoj studio preselila v druge prostore, Atelje Galerijo pa razširila še v prvo nadstropje in tako sta nastala prodajna galerija ter prostor za vzporedne dogodke – delavnice, predavanja in predstavitve, kot denimo pred kratkim dela študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pod vodstvom umetnika in oblikovalca Eduarda Čehovina.
Prodajna galerija je zaživela v času, ko so mestno središče zaprli za promet, prav tako se je Ljubljana, kot je dejala sogovornica, začela vse bolj odpirati za turizem. »Ko je središče postalo območje za pešce, so se po nabrežjih začeli sprehajati prebivalci in turisti. Galerija je postala tržni prostor in ne več samo atelje,« je dejala galeristka. Začeli so se bolj usmerjati v prodajo in so tako za neko obdobje razširili polje delovanja. V nabor so vključili tudi nakit, porcelan in druge predmete slovenskih oblikovalcev ter tiskali zvezke z motivi slikarjev, ki so jih zastopali. »To je bilo za turiste zelo zanimivo in so jih radi kupovali, ker so to unikatni izdelki. Med turistično sezono poleti smo v galeriji naredili preplet del umetnikov, ki jih zastopamo. V tem času so v galerijo največ zahajali turisti, kupovali pa so vse od umetniških del manjših formatov, oblikovalske izdelke, nakit ali pa zvezek kot spominek. Meni je bilo lepo prodati vsako stvar, od zvezka do umetniškega dela, ki smo ga certificirali in poslali v tujino,« je še dejala Slavojka Akrapovič. Dodala je, da se z galerijo sicer nikoli ni v polnem zamahu podala v poslovni svet, temveč je svoje delovanje vedno bolj razumela kot podporo umetnikom pri njihovi promociji. »Sem pa upala, da bodo v galerijo zahajali moji arhitekturni kolegi in za prostore, ki jih oblikujejo, izbirali umetniška dela. Vendar se to ni zgodilo, kar se mi zdi izgubljena priložnost tako za umetnike kot za lastnike interjerjev.«
Delavnice in predavanja
V zadnjem času se, kot je pojasnila Slavojka Akrapovič, več kot galeriji, kjer zasnuje nekaj razstav na leto, posveča arhitekturnim projektom. »Galerijsko delo je bolj v drugem planu, kar pa ne pomeni, da se v prihodnje to ne bo spremenilo. Je pa res, da sta bili moji primarni usmeritvi vedno arhitektura in oblikovanje.«
Del galerijske dejavnosti je že več let tudi izobraževalni program. Organizirajo različne likovne delavnice za otroke in odrasle. Mladim so namenjene kot dopolnilna dejavnost, saj so v Atelje Galeriji prepričani, da tovrstnih vsebin v šolskem sistemu primanjkuje. »Otroci zelo radi pridejo risat in enako velja za odrasle, ki tudi zelo radi ustvarjajo z barvami. V slikanju se ljudje sprostijo in obenem gojijo ustvarjalno žilico, ki jim je v preteklosti morda ni uspelo razvijati. V sedanjem svetu je ob zanimanju za druge dobrine potreba po umetnosti bolj odrinjena na rob. A umetnost se vedno znova vrne,« je prepričana sogovornica, ki v središču mesta že vrsto let ustvarja prostor za umetnost. Jeseni pa bo v Atelje Galeriji gostila serijo predavanj o arhitekturi Boga Zupančiča, kar bo še en diskurzivni prispevek, ki ga prinaša v polje ustvarjalnosti.