Anketa: Vsi kandidati bi reševali stanovanjsko krizo z javnimi stanovanji

Ljubljana je tako kot številna druga evropska mesta v hudi stanovanjski krizi. Cene nakupa in najema so v zadnjih letih eksponentno narasle. Lastno stanovanje je tudi za Ljubljančane z nadpovprečnimi dohodki nedosegljivo za nakup. Tudi za najem je treba odšteti že več kot polovico plače. Kandidate za ljubljanskega župana smo vprašali, s kakšnimi ukrepi se bodo lotili stanovanjske krize. Zanimalo nas je, kaj konkretno bi kot ljubljanski župan naredili za razbremenitev stanovanjske stiske do konca prihodnjega mandata. Če bi gradili stanovanja za potrebe Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (JSS MOL), nas je zanimalo, kje bi gradili, koliko sredstev bi temu namenili in koliko stanovanj bi mesto s tem pridobilo. Poleg povečanja občinskega fonda javnih stanovanj nas je zanimalo, kakšni so še drugi ukrepi, ki jih mesto lahko izvede za večjo dostopnost stanovanj.

Stanovanjska kriza ima tudi druge negativne posledice za mesto. Zaradi visokih najemnin mesto s težavo privabi številne deficitarne poklice. Medicinska sestra, voznik mestnega avtobusa, mestni redar, učitelji v šolah in vzgojitelji v vrtcih si s plačo težko privoščijo stanovanje ali vsaj sobo v mestu. Občina je že začela vabiti zdravnike z obljubo občinskega stanovanja. Kandidate smo vprašali, ali podpirajo uvedbo službenih stanovanj ali vsaj preferenčno dodeljevanje teh stanovanj za kritično potrebne poklice. Ljubljana se pri številnih poklicih tradicionalno zanaša na migrante, ne samo iz Slovenije, ampak tudi iz tujine. Zato smo jih še vprašali, ali menijo, da bi tudi delavci tretjih držav morali biti upravičeni do prijave za občinsko stanovanje.

Luka Mesec, Levica

Na daljši rok bomo dostopnost zagotovili s krepitvijo pridobivanja javnih najemnih stanovanj. Okrepili bomo delovanje JSS MOL in mu omogočili, da uspešno zaključi že začrtane projekte (Povšetova, Resljeva, Jesihov štradon …), hkrati pa mu omogočili, da razvija nove. Poleg že znanih, kot so Stanežiče in Cesta dveh cesarjev, si bom prizadeval tudi za projekta Novi Šentvid in Razvojna cona Bizovik. Za oba je ključna zemljiška politika, ki je naslednja točka dolgoročnega zagotavljanja dostopnih stanovanj. Okrepili bomo pridobivanje zemljišč v občinski lasti in ustavili njihovo prodajo. Nadzor nad zemljišči je ključen za usmerjanje razvoja mesta in ohranjanje dostopnosti. Okrepili bomo sodelovanje z državo, da ta uspešno aktivira zemljišča v njeni neposredni ali posredni lasti (Parmova, Stolpniška, Roška …). Ker je država zatajila pri gradnji študentskih domov in domov starejših, bomo aktivnejšo vlogo prevzeli na občini. Ne zanima me, kdo je pristojen za kakšno vprašanje, ampak kdo lahko kaj naredi, da bodo prebivalci Ljubljane bolje živeli.

Enako velja za kratkoročne ukrepe, ki bi nemudoma naslovili stanovanjsko krizo. Ni dovolj reči, da je to naloga države (na primer davki) in da nič ne moremo. Treba je pritiskati na državo vsak dan in hkrati iskati vse načine, da v okviru lastnih pristojnosti in zmožnosti naredimo vse, kar lahko, za dostopnost stanovanj. Z odlokom bomo omejili kratkotrajno oddajanje turistom na 30 dni v delih mesta, kjer je pritisk največji. Oblikovali bomo svetovalno službo, ki bo nudila pravno pomoč in podporo najemnikom in najemodajalcem, s čimer bomo dvignili varnost tržnega najema. Preučili bomo vse možnosti v okviru NUSZ za bolj pravično obdavčitev stanovanj ter poskušali nasloviti turistična in prazna stanovanja. Ravno tako bomo sistematično pristopili k naslavljanju praznih stanovanj prek aktivnega popisa stanja in zbiranja podatkov, oblikovanju javne najemne službe na lokalni ravni ter iskanju vseh načinov, da se aktivirajo. Podprli bomo ljudi pri prenovi stanovanj s svetovanjem, oblikovanjem enotne točke podpore za vse oblike prenov ter s subvencijami za vgradnjo dvigal.

Klemen Boštjančič, Gibanje Svoboda

Kar 84 odstotkov meščanov dostopnost stanovanj ocenjuje kot slabo ali zelo slabo, 44 odstotkov pa jih je zaradi stroškov bivanja že razmišljalo o selitvi iz Ljubljane. To je najresnejši problem mesta.

Prvo: v prvem letu popis vseh zemljišč v lasti mesta in države, primernih za stanovanjsko gradnjo. Danes takega seznama ni, zato se vsak pogovor o gradnji začne znova. Hkrati vzpostavimo evidenco kategoriziranih nezazidanih stavbnih zemljišč.

Drugo: šentviška vojašnica. O stanovanjski rabi dela teh zemljišč so že tekli pogovori z ministrstvom za obrambo in odziv je bil naklonjen. To je ena redkih lokacij, kjer je mogoče razmeroma hitro zgraditi večje število stanovanj. Obseg gradnje in vrednost investicije bo mogoče resno opredeliti šele, ko bo znano, koliko zemljišča bo prenesenega na mesto – danes izrečene številke bi bile politična obljuba, ne načrt.

Tretje: dunajski model. Mesto zagotovi zemljišče in ugodno financiranje, zasebni izvajalec gradi, njegov dobiček pa je omejen. Najemnik plačuje stroškovno najemnino brez tržnega dobička, tako se stanovanjski fond sam širi. Pri gradnji na mestnih zemljiščih mora biti znaten delež stanovanj namenjen oddaji po stroškovni ceni, ne pa po tržni, ki omogoča ogromen dobiček.

Četrto: korenito povečanje sredstev za Javni stanovanjski sklad MOL in nadaljevanje njegovih projektov ter podpora javni najemni službi pri pridobivanju najemodajalcev.

Peto: približno tisoč novih študentskih postelj. Študent, ki ne dobi sobe, gre na zasebni trg, kjer konkurira mladim družinam.

Šesto: kadrovska stanovanja za poklice, brez katerih mesto ne deluje – zdravstvene delavce, učitelje, vzgojitelje, voznike LPP in redarje.

Sedmo: ob vsaki novi soseski bodo hkrati tudi vrtec, šola, prometna ureditev in zelene površine. Novogradnja mora izboljšati življenje tudi tistim, ki tam že živijo.

Anton Rop, Ljubljana smo vsi – lista mag. Urške Klakočar Zupančič in dr. Antona Ropa

V Ljubljani mlade družine izjemno težko pridejo do stanovanja. Sramotno je, da je mestu v zadnjih dvajsetih letih uspelo zgraditi manj kot tisoč petsto neprofitnih stanovanj, število prebivalcev pa je zraslo za okoli 36.000. Na razpisih ljubljanskega javnega stanovanjskega sklada samo približno štiri, pet odstotkov prosilcev dobi stanovanje. To je posledica prioritet politike župana, oblasti, koalicije. Pri novih občinskih prostorskih načrtih bomo uvedli klavzulo minimalnega števila neprofitnih stanovanj v posameznih naseljih. To pomeni, da bodo morali investitorji od deset do dvajset odstotkov projekta nameniti neprofitnim stanovanjem. Govorimo za obstoječe in predvsem nove projekte. Takoj bomo odblokirali projekt študentskega kampusa na Vojkovi cesti za Bežigradom, ki ga je kljub vsem pridobljenim dovoljenjem župan Janković iz neznanih razlogov ustavil. Mesto bo aktivno pristopilo k reševanju projekta, v zelo kratkem času bomo omogočili dva tisoč novih študentskih sob. To bo sprostilo najemna stanovanja in povečalo ponudbo.

Take sisteme že poznajo drugje po svetu, denimo po zgledu Pariza bi lahko za javne uslužbence, zaradi vse večjih težav (dolge vožnje na delo, visoki stroški, neprimerni bivalni pogoji …) uvedli tri prednosti: več rezerviranih stanovanj, ustreznejše upravljanje rezerviranih socialnih stanovanj za javne uslužbence in prednost za nove zaposlene. Ko zaposleni zapusti svoje delovno mesto, na primer zaradi dela v zasebnem sektorju, stanovanje izprazni, da ga bo mogoče dodeliti drugemu javnemu uslužbencu.

Aleš Vrhovec, Slovenska demokratska stranka (SDS)

Graditi je treba znatno več, to je ključno. Stanovanja niso meteorološki pojav. Ali posledica nekakšne redistribucije. Nič se ne zgodi samo od sebe. Formula je relativno enostavna – treba je vnaprej pripravljati zemljišča za gradnjo, in to na način regulacijskega načrta, ki bo predvideval možnosti različnih načinov gradnje, od javne najemne, zadružne, javno-zasebnih partnerstev do povsem zasebne. Torej, celoten spekter, s poudarkom na lastniških stanovanjih in hišah, ki pomenijo močno zakoreninjeno tradicijo in odlično padalo za varno starost.

V programu zagotavljam, da mora Ljubljana omogočiti gradnjo vsaj 3000 stanovanj na leto. Kakih 500 od tega kot javna najemna, ostalih 2500 v različnih oblikah zasebne pobude. Če k temu dodamo še možnost prenov individualnih stanovanjskih hiš, ki jih je na območju MOL približno 25.000 in v katerih bi se dalo z ustreznimi spodbudami mesta na leto urediti še dodatnih 1000 stanovanj, pridemo do številk, ki jih Ljubljana za svoj razvoj potrebuje.

Zagovarjam službena stanovanja in možnost prednostnega dodeljevanja javnih najemnih stanovanj poklicem, ki jih mesto nujno potrebuje. Ljubljana mora omogočiti dostojno bivanje tudi medicinskim sestram, voznikom avtobusov, učiteljem, komunalnim delavcem in drugim zaposlenim, brez katerih mesto ne more normalno delovati.

Pri tem je treba upoštevati dejanske potrebe mesta in jasno določena, pregledna merila. Možnost bi morali imeti tudi tuji delavci, ki v Ljubljani opravljajo nujno potrebna dela in prispevajo k njenemu delovanju. Najemna stanovanja so pomembna predvsem za začetek življenjske poti, vendar moramo vzporedno razvijati tudi lastniško gradnjo. Stanovanjska politika mora ljudem omogočati različne poti do varnega in dostopnega doma.

Zoran Janković, Vasja Butina s skupino volilcev

Javni stanovanjski sklad MOL je že sedaj najaktivnejši in najučinkovitejši lokalni stanovanjski sklad v državi, ki bo glede na trenutne investicijske načrte samo do vključno leta 2030 zagotovil okvirno 1500 novih mestnih najemnih stanovanj. Skladno z novo zastavljeno vizijo do leta 2045 bo v Ljubljani mogoče zgraditi 45.000 stanovanj, mestni stanovanjski fond pa bomo povečali na 12.000 stanovanjskih enot. Zaradi večje ponudbe zasebnih investitorjev bo cena na trgu padla, zato bodo stanovanja občutno dostopnejša mladim posameznikom in družinam, s tem pa tudi najemnine. To, kar mesto lahko naredi, poleg gradnje mestnih najemnih stanovanj, je sprejemanje prostorskih aktov, s katerimi drugim omogoča gradnjo stanovanj. Ravno na zadnji seji MS MOL smo sprejeli več takih aktov, tako da bo samo na območju Šmartinske od Kolinske do obvoznice možno zgraditi 11.000 stanovanj.

Kar se mestnih stanovanj tiče, je naš glavni cilj zagotoviti dostopna, energetsko učinkovita in vključujoča stanovanja za mlade, družine in ranljive skupine. Tako smo prejšnji teden odprli 99 stanovanj Rakova jelša I, v različnih fazah razvoja pa so medtem projekti, ki bodo skupaj zagotovili okoli 6000 stanovanjskih enot. To so Mestni kare Povšetova s 361 stanovanji, ki je v gradnji, letos bomo začeli graditi Resljevo s 34 stanovanjskimi enotami, v naslednjem letu pa pričnemo gradnjo soseske Rakova jelša 3, kjer bo 53 mestnih stanovanj. Predviden je tudi začetek gradnje projekta Brilejeva in projekta Cerutova ter Jesihov štradon s 44 stanovanjskimi enotami. Sledijo še Cesta španskih borcev, Tomačevo, razvojna cona Bizovik, Cesta dveh cesarjev, Masarykova pa Stanežiče z 2000 stanovanji za 7000 stanovalcev in nova mestna stanovanja ob novem velikem parku na območju remize LPP v Šiški.

Marko Koprivc, Socialni demokrati

Stanovanjska kriza je danes eden največjih razvojnih problemov Ljubljane. Za številkami so mladi, ki odlašajo z družino, ljudje, ki večino plače namenijo najemnini, in zaposleni, ki si ne morejo privoščiti življenja v mestu, kjer delajo.

Socialni demokrati na to opozarjamo že dolgo. Pred nekaj leti smo predlagali zakon za gradnjo 10.000 javnih stanovanj. Na našo pobudo je bil sprejet zakon, ki občinam omogoča omejitev kratkoročnega turističnega oddajanja stanovanj. Predlagali smo, da se pri pripravi OPPN bolj izkoristi prostor za stanovanja ter da se ne gradijo novi pritlični objekti za trgovine, ampak naj bodo zgoraj še stanovanja.

Letos smo posebej preverjali, koliko je pripravljenih zemljišč in stanovanjskih projektov. Žal ni vtisa, da mesto vodi aktivno zemljiško politiko. Trenutno je v gradnji oziroma se začenja graditi nekaj več kot 500 javnih stanovanj. Kar je spodbudno, ampak po dolgih letih zatišja žal premalo.

Socialni demokrati bi radi vse razpoložljive instrumente usmerili v bistveno večjo stanovanjsko gradnjo: hitrejšo izvedbo, aktivnejše pridobivanje zemljišč, pripravo območij, večjo izrabo že urbaniziranih površin. Pri tem je pomembno povedati, da stanovanjska gradnja v resnici ni strošek, ampak naložba z mnogimi sinergijami.

Kadrovska stanovanja so rešitev tam, kjer mesto kronično potrebuje kader – posebej v zdravstvu. Res je nerodno, če bi nekdo prišel delat v ZD Ljubljana, pa si ne more zagotoviti stanovanja. Imamo zelo hud problem in zanemarjanje stanovanjske politike se mora končati.

O kadrovskih stanovanjih se je težko sploh pogovarjati, ker stanovanj preprosto ni. Na razpisih stanovanjskega sklada je vsakih nekaj let uspešnih zgolj par odstotkov prijavljenih in še ti potem čakajo več let na dejansko stanovanje.

Od leta 2007 do 2026 je stanovanjski sklad pridobil okoli 1800 enot. To je bistveno premalo.

Glede tujcev je vprašanje brezpredmetno. Če v zdravstvo lahko pripeljemo edino osebje iz tujine, potem jim je treba zagotoviti stanovanje. Mislim, da vsa ta vprašanja nakazujejo, kako globok problem je zares odsotnost stanovanjske politike.

Jasmin Feratović, Piratska stranka Slovenije

Mestna občina Ljubljana razpolaga z večjo količino zazidljivih zemljišč, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo. Sam zagovarjam predvsem gradnjo večjih sosesk javnih najemnih stanovanj. Trenutni obseg stanovanjske gradnje je namreč bolj butične narave, cena na posamezno zgrajeno enoto pa je zato relativno visoka.

Zakonitost, ki sem jo opazil med dosedanjimi stanovanjskimi projekti mesta, je taka, da večja ko je soseska, nižja je končna cena na zgrajeno stanovanje. Mesto mora zato začeti graditi tudi soseske s 500 ali več stanovanji. Pri načrtovanih stanovanjskih projektih MS MOL, z izjemo gradnje na Barju, bi lahko dokaj enostavno spremenili zasnovo in povečali obseg projektov.

Kot župan se bom zavzel tudi za to, da bi k takšnim projektom dodatno pristopile stanovanjske zadruge. S participacijo zadrug bi lahko posamezen projekt še povečali in tako pocenili enoto, s tem pa bi mesto z istim javnim denarjem zagotovilo večje število stanovanj.

Posebna kadrovska stanovanja zagovarjam le za zdravstveni kader, saj je kriza na področju zdravstva izjemno huda in zahteva izredne ukrepe.

Mojca Sojar, Nova Slovenija in Fokus

Najprej bi sprostila za prodajo ali najem prazna stanovanja v Ljubljani. To je seveda mogoče doseči samo v sodelovanju z državo in ustrezno stanovanjsko zakonodajo, ki ne bi dovoljevala nakupa stanovanja kot zgolj investicijo. Nimam predvidene lokacije za gradnjo novih stanovanj, vsekakor pa nisem za to, da se gradijo stanovanjski objekti na degradiranih območjih, kot so ob železniški progi. Uvedba službenih stanovanj za najbolj iskane poklice v Ljubljani se zdi pametna rešitev, zato bi morala občina določiti kvoto službenih stanovanj pri vsaki novogradnji. Seveda bi to možnost morali imeti tudi tuji delavci, če opravljajo enako delo kot slovenski. Dodeljevanje stanovanj ni enostavno rešljivo vprašanje in čeprav smo ponosni na to, da smo zelo socialna družba, bi morali stanovanja dobiti ne samo socialno šibki, ampak tudi tisti mladi in mlade družine, ki kažejo resen namen doprinosa širši družbi – so zaposleni in imajo otroke. Otroke poudarjam zato, ker noben vprašalnik ne sprašuje, kdo bo v Ljubljani avtohtoni prebivalec, ko bo zmanjkalo slovenskih otrok, kako bomo vzdrževali vrtce in osnovne šole ter zaposlene v njih. Tudi to je pristojnost občine.