Vznemirjenje je naraščalo tudi med drugimi udeleženci Ljubljanske alternativne ture v organizaciji zavoda Urbana Vrana, zlasti ko je vodič Tim povedal, da so ga nekoč v bližini celo srečali na kavi. Tokrat ga, na splošno žalost, nismo.
Obvezni postanki vsakega turista na obisku prestolnice so Ljubljanski grad, Zmajski most, Tromostovje, osrednja tržnica, mestna hiša, park Tivoli ter morda še kakšen muzej, kar kaže tudi seznam najbolj obiskanih in priljubljenih turističnih znamenitosti Ljubljane. »Najlepše mesto na svetu« turistom, med katerimi je največ Italijanov, Nemcev, Britancev, Američanov in Kitajcev, ponuja vrsto izvirnih doživetij – med dokaj ustaljenimi, konvencionalnimi turističnimi turami, v katere so zajeti ogledi strogega središča s starim delom mesta, pa je zadnja leta vse več tudi vsebinsko alternativne ponudbe. »Turisti nikakor niso naveličani klasičnih ogledov. Kdor mesto obišče prvič, ga najprej vseeno zanimajo osnovne turistične atrakcije, na primer Tromostovje ali druge stvaritve Jožeta Plečnika. Marsikdo si te znamenitosti s pomočjo podatkov iz knjig in spleta ogleda tudi sam. A mnogim to ni dovolj, zato naredijo korak naprej ter na alternativnih vodenih ogledih prodrejo globlje v prostor, ki ga obiščejo,« razmišlja Tina Ban, vodnica pri organizaciji Ljubljana Free Tour. »Pri naših turah gre za specializirane, poglobljene oglede Ljubljane, na katerih vodičke in vodiči njene kulturne značilnosti, arhitekturne znamenitosti in skrite kotičke predstavljajo na povsem drugačen način, kot je bila ustaljena praksa,« pa razloži dr. Gregor Bulc, ustanovitelj kulturno-turističnih ogledov Ljubljana Urban Tours, ki delujejo pod okriljem omenjenega zavoda Urbana Vrana.
Čarobnost manjših skupin
In teh ni malo: med številno ponudbo med drugim Kralji ulice domačinom in turistom predstavljajo drugo plat »nevid(e)ne« Ljubljane, Ljubljananjam s kulinaričnimi, vinskimi in pivskimi sprehodi zadovolji še tako zahtevne gurmane, agencija Ljubljana Free Tour poleg priljubljenih in brezplačnih sprehodov po osrčju prestolnice nudi še komunistično turo, poleg alternativnega sprehoda v sklopu Ljubljana Urban Tours se lahko odpravite še na feministično turo, organizacija Alternative Ljubljana pa nudi Wicked turo, LGBT-turo ter grafitarsko turo po naši prestolnici. »Ko dvigneš glavo, se ti odstre nov svet,« sva modrovala s Kolumbijcem Julianom, ko sva s pogledom sledila prstu vodičke Špele, ki je našo pozornost usmerila na modro umetnino nekaj metrov nad tlemi. Julian se je po študiju nevropsihologije v Španiji odpravil na večtedensko odkrivanje Evrope. »Številni prijatelji v Bogoti se ukvarjajo s tem, zato se trudim v vsakem od obiskanih mest poiskati tipične grafite, jih slikati in jim jih nato pokazati. Všeč so mi manjše skupine, saj si tako med poslušanjem vodiča veliko več zapomnim. Gneča na tovrstnih sprehodih me utesnjuje,« mi zaupa, medtem ko si na rami popravi ukulele. »Slišal sem, da je Ljubljana varna, a glasbila vendarle nisem upal pustiti v hostlu,« doda skoraj v opravičilo.
»Ohranjati želimo čarobnost manjših skupin, saj nam največ pomeni prav oseben pristop. Na naših sprehodih spodbujamo aktivno sodelovanje vseh obiskovalcev, njihova vprašanja pa so mnogokrat inspiracija za nadaljnja raziskovanja,« je prepričan Sandi Abram, ustanovitelj sprehodov in delavnic pod krovnim imenom Alternative Ljubljana, ki jih izvaja Inštitut za urbana vprašanja. Te so možne zlasti zaradi vodičev, tako ali drugače povezanih z ljubljansko alternativno sceno. »Sprehodi so plod skupnega dela – vodiči so pogosto tudi (so)ustvarjalci vsebine. Ponosen sem, da pod eno streho združujemo talentirane posameznice in posameznike s poglobljenim akademskim znanjem, ker lahko samo na ta način ves čas zagotavljamo unikatno izkušnjo in aktualne vsebine,« pristavi Abram. »Nič nenavadnega ni, če našo turo vodi vokalistka alter rock banda, kot je Tina Perić iz Ludovik Material, feministka in nekdanja voditeljica edine feministične oddaje pri nas Jasmina Jerant ali pa gledališki režiser in performer Mare Bulc,« pa na strokovno podkovanost svojih vodičev pokaže Bulc. Podobno pripoveduje Tina Ban. »Naši vodniki so zelo usposobljeni in visoko izobraženi. Med njimi so tudi trije doktorji znanosti. Nadpovprečno izobraženi so tudi udeleženci naše komunistične ture. Sploh ni nujno, da gre za bogate ljudi, ki spijo v dragih hotelih, včasih je ravno nasprotno. Nekateri imajo raje skromnejšo namestitev, potovanje pa nato obogatijo z obiskom več muzejev, vodenih ogledov ali pa z nakupom knjig o temi, ki jih med dopustom še posebno pritegne,« svoje izkušnje opiše Banova. Nekatere ture so plačljive (za komunistično boste odšteli 12 evrov, za štiri ure trajajoč kulinarični sprehod pa 65), nekatere pa brezplačne, a so napitnine vodičem na koncu sprehoda pričakovane oziroma priporočljive. Tovrstna praksa je dobro utečena tudi v tujini.
Novo branje zgodovine ulic
O tipičnih udeležencih sprehodov sogovorniki sicer težko govorijo. Kdor si stereotipno predstavlja, da si grafite po Ljubljani ogledujejo predvsem mlajši fantje s širokimi, nizko spuščenimi hlačami in na rolkah, bo razočaran. »Obiščejo nas stari in mladi, ki si želijo mesto doživeti drugače. Grafitarska tura ponuja točno to: novo branje zgodovine ulic in odsev vsakodnevnega družbenega dogajanja, hkrati je lahko odličen uvod v grafitarske delavnice, ki potekajo v Gali hali na Metelkovi,« razloži Abram, podobno pa odgovarja Bulc: »O tipičnih turistih ne moremo govoriti. Lahko pa povem, da se tur udeleži več mladih, tam nekje do 40. leta starosti, feministične ture pa več žensk kot moških.«
Skupna točka udeležencev kulinaričnih sprehodov Ljubljananjam, ki od leta 2013 polnijo želodce gostov, pa je ljubezen do hrane. »Ujeli smo res dober čas, saj se je takrat začela Ljubljana kulinarično prebujati,« pravi Iva Gruden, ustanoviteljica blagovne znamke. »V teh petih letih se je kulinarika prestolnice spremenila tako, da je ponudba mednarodne hrane širša, opazno pa je tudi vračanje h koreninam, torej k poudarku na slovenski kulinariki,« dodaja.
Ravno zaradi tega od te izkušnje največ odnesejo tuji turisti, ki Ljubljano in Slovenijo nasploh spoznajo prek hrane in pijače. »Eden najboljših, kar sem jih poskusila v življenju,« je ovčji sir na pokriti tržnici pohvalila Miriam iz Danske, ki se s tremi prijateljicami vsako drugo leto odpravi na nekajdnevni ženski oddih. »Skozi hrano namreč spoznaš narod,« mi pokima med oblizovanjem prstov, pogled pa se ji ustavi na koščkih kruha in potice, ki čakajo na degustacijo. Splošno navdušenje (in iskanje kovancev) je požel tudi mlekomat na osrednji tržnici. »Odlično mleko imate,« ga po treh požirkih pohvali Britanec Craig. »Ne gre samo za kulinarični sprehod, ampak za veliko več,« med pomakanjem kruha v bučno olje malce kasneje pripomni njegova soproga Katrina, ki se je s skupino Dank spustila v glasno debato o princu Harryju in »ubogi Meghan, ki je bila na poročni dan v cerkvi skoraj povsem sama«. In res – poleg slovenske hrane in pijače ter izmenjave aktualnih novic iz sveta politike in zabave turisti spoznajo nekaj osnovnih slovenskih besednih zvez ter številne navade in običaje lokalnih prebivalcev, med katerimi je pri vrhu seznama nazdravljanje. »Slovenci za mizo običajno kozarce postavijo v obliko rožice, potem pa si na glas voščijo na zdravje,« jih pouči vodnica Urša, simpatični poskusi ponovitve besedne zveze pa sprožijo val smeha. In če ne prej, je led prebit po prvem izpraznjenem kozarcu.
Podobno kot pri kulinaričnem sprehodu, kjer domačini zaradi dobre kuhe mam in babic v Ljubljani večkrat raje zavijejo v kakšno bolj eksotično restavracijo, je komunistična tura namenjena turistom. »Priporočljivo je vsaj minimalno predznanje, saj brez osnovnega poznavanja zgodovine tako Slovenije kot Jugoslavije turist težko sledi večurnemu sprehodu in razlagi tako kompleksnega dela naše preteklosti. Nekaj domačinov se nam je že pridružilo na pohajkovanju po mestu, a v glavnem kot spremljevalci tujih turistov, ki so jih sami gostili. Ne vem niti, koliko bi domačine pritegnile informacije na turi, saj jih večina dobro pozna,« razmišlja Banova. Po drugi strani pa so nekateri ture zagnali z domačini v mislih. »Želeli smo narediti takšne oglede, ki bi tudi na Ljubljančanke in Ljubljančane učinkovale kot pozitivni šok. Kar nam zelo dobro uspeva, kot lahko potrdijo stari turistični mački, ki se nam včasih pridružijo,« se zasmeji Bulc. Abram pa izpostavi redne brezplačne ture v slovenskem jeziku, za katere je veliko zanimanja: »Osredotočamo se na spregledane, pozabljene ali morda celo zamolčane mikrozgodovine, neznane celo domačinom. Dosedanji odzivi nas motivirajo za nadaljnje organiziranje rednih sprehodov v slovenščini.«
Politični grafiti, zapisani s krvjo
Domorodci bi doživljanje omenjenih tur morda doživljali malce apatično, sama, ki v Ljubljani živim 16 let, pa sem na njih izvedela res ogromno. Poleg tega, kje živi naš filozof, ki na svojem področju uživa status superzvezdnika (zaradi varovanja osebnih podatkov in v izogib zbiranju oboževalcev pod njegovim oknom naslova ne objavljamo), in tega, kje stoji najožja stavba v Ljubljani, tudi to, da se najboljši grafiti skrivajo na manjših uličicah (na primer Reber v starem delu prestolnice), saj jih z glavnih sproti in intenzivno odstranjujejo. Pisanje in risanje po zidovih, ograjah in drugih javno dostopnih objektih in krajih v Ljubljani je po zakonu o varstvu javnega reda in miru sicer izrecno prepovedano, kršitev pa se kaznuje z nekaj več kot 200 evri globe. Je pa ljubljanska občina, ker je »grafitiranje del umetniškega likovnega izraza in sestavni del urbane kulture«, določila 13 javnih lokacij, kjer lahko grafitarji brez strahu pred pregonom ustvarjajo svoje umetnine. Politične grafite so v preteklosti – kot zanimivost – ko je bila rdeča barva predraga ali pa se je ni dalo kupiti, zapisovali tudi s krvjo, ki jo je bilo z zidov zelo težko odstraniti. Uporabljena barva nosi svoje sporočilo – rožnata in vijolična se povezujeta s skupnostjo LGBT, zelena v Ljubljani predstavlja moškost, povezana je tudi z nogometnim in košarkarskim klubom. Na Trubarjevi ulici je nekdo nekoč na oknu s kislino ustvaril »umetnino«, ki se je – ravno zaradi uporabljene snovi – ne da odstraniti. Na isti ulici najdemo še – a vedeti moramo, kam pogledati – belo kocko s »prevodom« bližnjih grafitov, zapisanih v Braillovi pisavi. Po mestu jih je posejanih 15, njihova avtorica pa je mlada umetnica Neža Knez.
Med edinstvene ture tako pri nas kot v širši regiji (če ne celo na svetu) pa spadata Ljubljanska LGBT-tura in Ljubljanska feministična tura. »LGBT-tura je prva redna tura v slovenskem prostoru in celo v širši regiji, ki se posveča vprašanjem LGBT, predstavi zgodovino in boj za pravice te skupnosti od predsocialističnih časov do danes. Tako iz prve roke odkrivamo točke, ki so pomembno zaznamovale ljubljanski in slovenski aktivizem na tem področju, pa tudi zgodovino pred njim. Posebnost tega sprehoda je še v tem, da ga vodita snovalca, aktivista in umetnika Suzana Tratnik in Brane Mozetič,« turo opiše Sandi Abram iz Alternative Ljubljana. Dr. Gregor Bulc iz Ljubljana Urban Tours pa izpostavi feministični sprehod po mestu, ki ga v povprečju dvakrat na mesec izpeljejo brezplačno in v slovenskem jeziku, redno pa so na voljo tudi v angleščini. »Najbolj priljubljeni postanki so zagotovo srednjeveški zapor, v katerem so čarovnice čakale na usmrtitev, fontana z bronastim kipom Evrope in bika pred palačo Univerze, romantično-tragična ljubezen, ki se je tkala med našim največjim pesnikom in njegovimi muzami, vrhunec sprehoda pa je točka pod znakom edine ulice v središču prestolnice, poimenovane po ženski, Josipini Turnograjski,« Bulc razkrije nekaj podrobnosti s ture. Po njegovem pripovedovanju se sprehod večine udeležencev globoko dotakne. »Nekateri se smejejo, drugi so zgroženi ali pa šokirani. Videl sem tudi že solze,« opiše reakcije sodelujočih.
Z alternativo tudi Turizem Ljubljana
Feministične ture se je ob obisku Ljubljane nedavno udeležila Laura Roosevelt, vnukinja ameriške prve dame Eleanor in predsednika Franklina D. Roosevelta, za darilo ob prvem rojstnem dnevu pa je tura prejela še priporočilo na portalu Lonely Planet. Da so nad raziskovanjem skritih kotičkov slovenske prestolnice navdušeni tudi na drugih turah, pa kažejo njihove ocene in odzivi na spletu. Na spletni strani In Your Pocket, vodilne založbe lokalnih turističnih vodičev v Evropi, se je kulinarični sprehod Ljubljananjam tako letos znašel v samem vrhu priljubljenosti, preostale v članku omenjene ture pa na turističnem servisu Tripadvisor (med stoinenim ponudnikom) prav tako zasedajo najvišja mesta. Ravno ta servis, kakor tudi spletna družbena omrežja, je glavna stična točka med turisti in ponudniki lokalnih ogledov.
Želje po alternativnejših storitvah so – po zasebnih iniciativah in nevladnih kolektivih – opazili tudi javni zavodi, na primer Turizem Ljubljana, pri čemer Bulc izpostavi svežo Brko turo, na kateri veliki brkači, Jože Plečnik, Ivan Cankar in Rihard Jakopič po navedbah na spletni strani ponudnika s »skoki v arhitektovo vizionarsko sobo, pisateljevo najljubšo gostilno in slikarjevo nacionalno galerijo« predstavljajo posebnosti slovenskega značaja.
Konkurenca je tako tudi na področju alternativnega turizma v Ljubljani iz leta v leto močnejša, a se sogovornikom to zdi dobra spodbuda za izboljšanje lastnega dela in ponudbe. »Konkurenca je zdrava, saj tako vidiš, kaj drugi počnejo dobro in kaj slabo, sam pa se tako lahko zgolj izboljšaš,« komentira Iva Gruden. »Če uporabim liberalni žargon, je konkurenca kljub nišnemu področju dobra, saj se na ta način izboljšuje kakovost ponudbe,« pa razmišlja Bulc. A kaj hitro se lahko zgodi, zlasti po zagonu alternativnih tur »velikih igralcev«, da alternativa postane mainstream, torej ustaljena turistična ponudba. »Tako kot pri popularni glasbi, kjer lahko alternativni bend sčasoma postane del sredinskega toka, kot denimo Nirvana ali pri nas Pankrti, tudi v turizmu nalepka 'alternativa' še ne pomeni nujno, da ne gre za povsem ustaljeno prakso, ki morebiti celo meri na sorazmerno množičnost,« zaključuje Bulc.
A gneča ter drenjanje turistov z lokalnimi prebivalci se poleti v Ljubljani končata nekje na obrobju strogega središča – na eni strani pri Metelkovi, na drugi pri Karlovškem mostu, čeprav verjetno kakšna izgubljena duša zatava tudi do Špice, ki je sicer odlična lokacija za sproščanje. Širši del Ljubljane lahko turisti verjetno lažje raziskujejo na kolesih ali z mestnimi avtobusi. Zanimive zgodbe so se namreč pletle tudi v drugih ljubljanskih predelih – na primer v Šiški, kjer je košarkarsko znanje na športnih igriščih nabiral Goran Dragić, ali pa za Bežigradom, od koder izhaja čudežni deček Luka Dončić.
