Alojzija Štebi, ki se je rodila leta 1883 v Ljubljani, je najprej delovala kot učiteljica v osnovni šoli. Zaposlila se je leta 1903 in od takrat poučevala po različnih krajih v Sloveniji, a ker se ni hotela pridružiti učiteljski organizaciji Slomškova zaveza, ob tem pa je bila naročena na časopisa Rdeči prapor in Naši zapiski ter kot socialistka ni hodila k nedeljski maši, je imela ves čas težave z oblastmi. Zato je leta 1912 izstopila iz državne službe, se priključila Jugoslovanski socialnodemokratski stranki (JSDS), se zaposlila na socialističnem dnevniku Zarja in nastopala na socialističnih shodih po državi. Vstop v politiko za žensko ni bil lahek, poleg tega je bilo »njeno mamo sram z njo hoditi po cesti, saj je bilo to v tistem času nezaslišano«, pripoveduje pisateljica in sociologinja Suzana Tratnik, ki je njen portret napisala v knjigi Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem: »Bila je pionirka in zelo pogumna v svoji odločitvi za socializem, ko ni več hodila v cerkev in ker se je kot ženska začela ukvarjati s politiko.« V tistem obdobju je bila beseda socialist za mnoge psovka.
Učiteljica Lojzka
Političarka, ki je v stranki ostala, dokler ni prišlo do notranjih trenj leta 1919, je bila obkrožena s socialisti. Prepričanja je delila tudi s svojim bratom Antonom Štebijem, od mladosti pa je prijateljevala tudi z Ivanom Cankarjem. Pisatelj jo je v svoji drami Hlapci upodobil v socialistični učiteljici Lojzki. A ji lik ni bil po godu, »zdel se ji je preveč mehak, premalo pokončen«, pojasnjuje Suzana Tratnik. Cankar ji je obljubil popravek, a so njegovo delo prej cenzurirali.
Alojzija Štebi, ki je bila ena najaktivnejših feministk svojega časa, je močno oporo našla pri Angeli Vode, Minki Govekar in svakinji Cirili Štebi Pleško. »Ves čas je povezovala socializem, humanizem in feminizem, ki ga ni videla kot neko posebno kulturno gibanje, temveč kot politično zavzemanje za izboljšanja položaja žensk, skladno z bojem za pravice delavcev,« zavzemanje političarke strne sogovornica. Sufražetke ji niso bile blizu, saj so bile zanjo preostre in so želele doseči volilno pravico le za del ženstva. Njen način je bil gandijevski, za reforme se je idejno brezkompromisno borila z mirnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo.
Pomemben del njenega družbenega angažmaja je bilo tudi publicistično in uredniško delo. Leta 1913 je začela izdajati in urejati mesečnik za delavke Ženski list. Dnevnik Zarja so zaradi kritike ob avstrijskem ultimatu Srbiji prepovedali. Alozija Štebi je v tistem času urejala tudi glasilo Tobačni delavec, ki je prav tako moralo prenehati izhajati zaradi protiavstrijskega članka. V letih, ki so sledila, je urejala še druge časopise in publikacije.
Boj za ženske in otroke
Leta 1918 je med drugim objavila brošuro Demokratizem in ženstvo, v kateri je zapisala program ženskega gibanja. Ženske je pozvala k angažmaju, v besedilu pa razmišljala tudi o konceptu socialnega materinstva, o skrbi za otroke celotne skupnosti. Socialno delo je Alojzija Štebi razvijala, ko se je zaposlila pri poverjeništvu za socialno skrb narodne vlade SHS v Ljubljani. Ob ženskih vprašanjih pa je tako odpirala tudi problematiko zaščite otrok in mladine.
V medvojnem času je sodelovala v dveh največjih jugoslovanskih ženskih organizacijah, Narodni ženski zvezi SHS in Feministični aliansi SHS. Bila pa je tudi del mednarodnega feminističnega gibanja in je Jugoslovanke na primer zastopala na X. mednarodnem kongresu za žensko volilno pravico. Januarja 1926 je po vzoru beograjskega gibanja ustanovila Ženski pokret v Ljubljani, in ko so se društva iz vse Jugoslavije združila v Alijanso ženskih pokreta u Jugoslaviji, je postala predsednica te krovne organizacije.
Leta 1927 je bila s kraljevim ukazom upokojena, a nato še isto leto imenovana za uslužbenko Centralnega higienskega zavoda v Beogradu. Kasneje je nekaj časa delala na ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje Kraljevine Jugoslavije, dokler se ni leta 1940 zaradi bolezni umaknila. Z bratom Antonom in njegovo ženo Cirilo je živela v Črnučah.
Med vojno je pomagala partizanom, v tem času pa doživela izgube. Brata so kot talca ustrelili leta 1942, svakinja Cirila pa je umrla kot interniranka v Auschwitzu. Po vojni je zamenjala še nekaj služb, dokler se ni leta 1950 upokojila. Umrla je leta 1956.
