Ljubljančan Anton Codelli je 15. novembra 1898, ko se je v mesto pripeljal s prvim avtomobilom, ki ga je kupil na Dunaju, poskrbel za pravo senzacijo. Meščane je šokiral, ko je po ljubljanskih ulicah drvel 30 kilometrov na uro. Kočije brez konjev so se bali. Slavni prvi avto v Ljubljani je Codelli slabi dve leti kasneje v igralnici v Nici sicer zaigral in se je moral v Ljubljano vrniti z vlakom. A leto kasneje si je že kupil drugega – to je le ena od zgodb iz razburljivega življenja vsestranskega izumitelja, samouka, mecena, svetovljana in posebneža Antona Codellija. Baron raziskovalnega in pustolovskega duha je v Ljubljani živel v družinskem gradu na Kodeljevem, predelu Ljubljane, ki se imenuje prav po družini; zadnjih deset let je po izumitelju poimenovan tudi park.
V delovni sobi v gradu, kot je spomine Codellijeve vnukinje Livie Barbo von Waxenstein Reden posredoval kustos iz Slovenskega etnografskega muzeja dr. Marko Frelih, je baron imel številne predmete, ki jih je prinesel iz Afrike, kjer je živel med letoma 1911 in 1914. Prav tako je imel v kabinetu bogato knjižnico in številne naprave.
V zbirki Codellijevih predmetov je kustos izpostavil moška obredna pokrivala iz preproste buče z rogovi in okrašene s kavri, majhnimi polži s porcelanasto hiško. »Ta pokrivala, ki so imela ritualni in statusni simbol, so fantje nosili v iniciacijskih obredih ter pri drugih svečanostih. Sicer pa so bili kavri tudi plačilno sredstvo,« je razložil sogovornik in posredoval še nekaj spominov Codellijeve vnukinje. Po njenih besedah je inovator ves čas iskal izzive in »pomagal ljudem, ki so ga v grad prišli spraševat za nasvete glede različnih tehničnih izboljšav recimo kmečkih strojev in podobno. Bil je vsestranski,« je poudaril Frelih.
Tehnika je bila ena od Codellijevih velikih strasti. Svoje številne izume pa je patentiral tako doma kot v tujini. V lasti je imel 31 patentov in s svojim delovanjem se je vidno vpisal v zgodovino strojništva in elektrotehnike.
Od televizije do brezžične povezave z Afriko
»Bil je eden prvih, ki je delal poskuse v prenosu slike na daljavo,« je povedal Frelih. Tako s svojim izumom naprave za prenos slike velja za pionirja na področju razvoja televizije. Predvajanje slik vzdolž spirale je patentiral že leta 1828, sicer pa je do leta 1931 imel deset patentnih prijav v Evropi in eno v Kanadi. Med drugim je zasnoval avtomobilsko svečko, motorno kosilnico, dizelski parnik, raketo in daljinski upravljalnik.
S profesorjem Albinom Belarjem sta s telegrafskim signalom s strehe takratne ljubljanske realke (današnje Vegove) povezala Ljubljano. Nekaj let kasneje je Codelli za avstro-ogrsko mornarico z oddajniki pokril celoten Jadran in radiotelegrafski signal pripeljal vse do Dunaja. A med njegove največje tehnične podvige sodi gradnja brezžične telegrafske postaje v Togu v zahodni Afriki. Z uspešnim prvim projektom, ko so sredi džungle s sodelavci zgradili ozkotirno železnico, manjšo termoelektrarno, ki je bila vir energije, in ob tem sistem devetih atenskih stolpov, so prvič v zgodovini vzpostavili brezžično povezavo med Afriko in Evropo. »Codelli je bil povezan z različnimi evropskimi strokovnjaki, ki so se ukvarjali z brezžično komunikacijo, in nemški operater Telefunken, ki je poznal njegove dosežke, ga je povabil k sodelovanju pri afriškem projektu. Brezžično povezavo so želeli vzpostaviti v Togu, tedanji nemški koloniji Togoland. V osrednjem delu države je Codelli s sodelavci zgradil veliko radiotelegrafsko postajo in prva brezžična povezava med Afriko in Evropo je stekla leta 1914. Vendar ker se je začela prva svetovna vojna, je baron dobil ukaz, da morajo postajo uničiti, in tako so v nekaj urah zrušili to, kar so gradili več let,« je pojasnil kustos.
Oddajnik je bil, da ne bi prišel v nasprotnikove roke, porušen. Leta 1915 pa so v Togo vdrle angleške in francoske oborožene sile. Codelli je z družino pristal v francoskem ujetništvu in po Frelihovih besedah je v hišni izolaciji živel najprej v Afriki in zatem nekaj časa še v Evropi. V Ljubljano se je vrnil šele leta 1920, kjer je živel do leta 1945. Po vojni se je kot »razredni sovražnik« odselil s Kodeljevega in odšel v Švico.
Fotografije in prvi igrani afriški film
Codelli je med svojo afriško pustolovščino, ki jo je Frelih temeljito raziskal in jo slovenski javnosti prvič predstavil leta 2007 na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, tudi veliko fotografiral. »Posnel je vse faze gradnje radiotelegrafske postaje. Poleg tega sta z Leom Poljancem iz Ljubljane, ki je bil med njegovimi sodelavci, na potovanju po Togu ustvarila bogato fotografsko dokumentacijo.« Kar pa ni vse, saj se je ljubljanski baron v Togu vpisal ne samo v tehnično zgodovino, temveč tudi v svetovno kinematografijo. Bil je namreč producent prvega igranega filma, posnetega v Afriki.
V Togu je spoznal filmskega pionirja Hansa Schomburgka in skupaj sta se lotila snemanja igranega filma. Naslov filma je Bela boginja iz Wangore, čeprav se v določenih virih po kustosovih besedah pojavlja tudi pod naslovom Zgubljena deklica. Scenarij za lahkotno ljubezensko zgodbo je napisala Codellijeva mama Rozalija, glavno vlogo je odigrala vzhajajoča zvezda nemškega filma Meg Gehrts, stranska vloga pa je pripadla Leu Poljancu. »Film so v razvijanje v London poslali leta 1914 in na podlagi virov je mogoče sklepati, da je bil predvajan, vendar se je za njim izgubila vsaka sled,« je povedal Frelih. Dodal je, da so poleg nekaj fotografij s snemanja, ki jih hranijo v etnografskem muzeju, posamezni prizori ohranjeni le v kasnejšem filmu istega režiserja Hansa Schomburgka z naslovom Belka med ljudožerci.
Je pa v celoti ohranjen enourni dokumentarni film V nemškem Sudanu, ki ga je prav tako produciral Codelli in režiral Schomburgk. Izraz Sudan je bil geografski pojem za širšo geografsko regijo južno od Sahare, območje pa se je delilo na nemški, francoski in angleški Sudan, ter ni povezan z današnjo državo Sudan, je pojasnil sogovornik. Za dokumentarec je dejal, da predstavlja različna ljudstva predvsem iz severnega Toga. Prikazuje pokrajino, različna naselja, ljudstva, lovske prizore, predvsem pa so »zelo natančno posneti procesi različnih obrti, od kovaštva, tkalstva do usnjarstva in drugega. Gre za sistematično in neverjetno natančno dokumentiranje na terenu, kar je nedvomno Codellijev vpliv, saj je ustvarjalna dejavnost domačinov zagotovo pritegnila njegovo pozornost.«
Vpis na nacionalni seznam Unescovega Spomina sveta
Kot je povedal kustos, bo Codellijev in Poljančev fotografski arhiv iz Toga novembra vpisan na nacionalni seznam Unescovega Spomina sveta. »To je pomemben prispevek k tej večplastni dediščini, ki ponuja edinstven vpogled v kolonialno zgodovino nemškega cesarstva na afriških tleh, dokumentira prisotnost dveh Slovencev v ambicioznem tehnološkem podvigu v Togu ter s tem Codellija in Poljanca uvršča v zgodovino svetovne kinematografije,« je pripoved o Codellijevem raziskovanju, izumljanju in drugem delovanju strnil Frelih.