Na dvorišču otroškega oddelka URI Soča je bilo že od daleč jasno, da to ne bo običajno dopoldne. Toplo jesensko sonce je pregnalo skrb, ali bo moral Parafest zaradi vremena v telovadnico, iz zvočnikov je prihajala glasba, med otroki pa je bilo čutiti tisto mešanico radovednosti, zadržanosti in tekmovalnosti, ki se pojavi, ko ti nekdo prvič v roke potisne lok, kroglo ali disk in reče: poskusi.
Nekateri so se naloge lotili brez pomisleka, drugi so najprej nekaj časa opazovali. Kako se prime? Kam mora poleteti? Bom zmogel? Toda prav zadnje vprašanje je bilo na tradicionalnem Parafestu »Postani športnik« pravzaprav najpomembnejše. Ne zato, da bi nanj vsi odgovorili enako, temveč da bi ugotovili, da je vredno poskusiti.
Na vrtu URI Soča so se družili otroci, ki so trenutno na rehabilitaciji, ter učenci bolnišnične šole in okoliških šol, med njimi pa slovenski parašportniki, ki so jim približali paranamizni tenis, paralokostrelstvo, paraatletiko, boccio in curling na vozičkih. Rezultati, centimetri in zadetki tokrat niso odločali o zmagovalcih. Veliko pomembnejša je bila volja. In včasih tisti prvi, nekoliko negotov gib, s katerim otrok ugotovi: tudi jaz lahko.
Najprej igra, šport pride pozneje
Med postajami je bilo živahno. Nekje je poletela krogla, drugje so otroci poskušali ukrotiti disk, nekaj metrov stran jih je vabil lok. Izvedba ni bila vedno popolna, a to niti ni bil namen. Če je bilo treba poskusiti še enkrat, so poskusili še enkrat. Če je bilo treba prijem popraviti, so ga popravili. Če se je kdo ob prvem poskusu zasmejal samemu sebi, je bil smeh nalezljiv. Parašportniki so bili zato ta dan manj vrhunski tekmovalci in bolj mentorji. Ljudje, ki lahko iz lastnih izkušenj povedo, da šport ni samo trening, tekmovanje in rezultat, ampak lahko po bolezni ali poškodbi pomeni tudi pot nazaj v vsakdanje življenje.
To zelo dobro ve paralokostrelec Simon Turk. Pred enajstimi leti se je njegovo življenje po prometni nesreči spremenilo. Šport je poznal že prej, zato se je po poškodbi znova obrnil k njemu. Na URI Soča je med rehabilitacijo najprej spoznal košarko na vozičkih. Ker je bil nekoč košarkar, bi se zdela izbira skoraj samoumevna, a je ugotovil, da to ni več njegov šport. Poskusil je sedečo odbojko – in našel nekaj zase. Pozneje se ji je pridružilo še paralokostrelstvo. O trenutku, ko se mora človek po hudi poškodbi soočiti z novim življenjem, govori brez olepševanja. »Je neka blokada. Psihično moraš dojeti, da se je nekaj spremenilo,« pravi. Sam je imel športno podlago in prav šport mu je po njegovih besedah pomagal, da se je hitreje vključil nazaj v družbo ter ohranjal zdravje in kondicijo. Njegova življenjska pot pa je dobila tudi dimenzijo, ki je pred nesrečo ni pričakoval. »Odkar sem invalid, sem videl več sveta kot prej,« pove. Potoval je po Evropi, bil na Kitajskem, danes pa ima pred seboj še en velik cilj – paralimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu. Za nastop bo moral osvojiti normo. »Delamo na tem,« pravi preprosto.
Ko opazuje otroke z lokom v rokah, dobro ve, da se športna zgodba ne začne z velikimi cilji. Začne se z zanimanjem. Lokostrelstvo je za otroke privlačno že zaradi podob, ki jih poznajo s televizije, filmov in zgodb. Zato jih je treba po njegovem mnenju najprej pustiti, da šport doživijo kot igro. »Otroke moraš najprej pripraviti, da se igrajo. Šport pride šele pozneje.«
Morda je med njimi bodoči prvak
In prav igra je bila najlepši del dopoldneva. Brez pritiska, da mora biti vsak met dober in vsak zadetek natančen. Nekdo je prvič sedel na športni voziček, drugi je prvič prijel za lok, tretji ugotovil, da je disk precej težje vreči, kot je videti od daleč. »Mogoče imamo danes prav tukaj bodočega ali bodočo svetovno paraprvakinjo oziroma paraprvaka. Nikoli se ne ve,« je bilo slišati med spodbujanjem otrok. Misel je bila izrečena igrivo, vendar je v njej precej resnice. Tudi vrhunski športniki so nekoč prvič prijeli športni rekvizit. Nekdo jim ga je moral ponuditi in jim dati možnost, da ugotovijo, ali jih šport veseli.
Prav to je po besedah Majde Vesel Kočar iz Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja eden od pomembnih namenov takšnih dogodkov. Šport otrokom ne prinaša le boljšega počutja in telesne pripravljenosti, ampak tudi druženje z vrstniki in socializacijo. »Velikokrat otrokom oziroma mladim odpre vrata v svet,« poudarja. Zato je pomembno, da lahko otroci z različnimi vrstami invalidnosti spoznajo čim več disciplin in se šele nato odločijo, kaj jim najbolj ustreza. Možnosti je veliko, težava pa je včasih že to, da otroci in njihovi starši zanje sploh ne vedo. Zato paralimpijski komite sodeluje z URI Soča, pripravlja paralimpijske tabore za družine in druge aktivnosti, s katerimi parašport približuje mladim.
Pomembna pa ni le otrokova želja. »Fino je, da se poklopijo vse tri stvari: da je otrok navdušen nad športom, da ga podpirajo starši in da sodeluje tudi šola,« opozarja Majda Vesel Kočar. Še vedno se namreč dogaja, da so otroci z invalidnostjo v običajnih šolah pri športu postavljeni nekoliko ob stran, čeprav obstajajo načini, da sodelujejo. Včasih morajo prav starši vztrajati, da otrok ne ostane zgolj opazovalec.
URI Soča je za marsikaterega parašportnika tudi kraj, kjer se je njegova športna pot začela ali po poškodbi začela znova. Pri človeku, ki se je s športom ukvarjal že pred poškodbo, je prehod pogosto nekoliko lažji – včasih mora predvsem poiskati drugo disciplino. Nekdo, ki te športne izkušnje nima, pa potrebuje več časa. Najprej za sprejemanje spremenjenih okoliščin, šele nato za vprašanje, kaj vse je še mogoče.
Gibanje pomaga ohranjati kondicijo
Kako preprosto je v resnici sporočilo Parafesta, je pokazal pogovor z mlado udeleženko Shaino. Šport sicer ni edina stvar, ki jo veseli. Rada riše, predvsem karikature, in posluša glasbo. Med rehabilitacijo na URI Soča pa se je tokrat preizkusila tudi v paraatletiki. »Zanimivo se mi je zdelo, ampak žoge in diski so bili kar težki,« je po prvih poskusih priznala z nasmehom. In temu je moral pritrditi tudi paraatlet Nejc Stakne, ki ima normo za paralimpijske igre praktično že doseženo. Oba sta se tudi strinjala, da je veliko lažje vreči kroglo kot disk. »Disk zahteva več mišic.«
Preprost otroški odgovor je morda povedal več kot dolga razlaga športne tehnike. Poskusila je in ugotovila, kaj ji gre lažje in kaj težje. Brez razočaranja, ker disk ni poletel tako, kot bi si želela. Naslednjič bi morda že dlje. Shaina sicer najraje plava. Tudi med rehabilitacijo ji gibanje pomaga ohranjati kondicijo, čeprav, kot pravi, ji sama rehabilitacija vzame precej časa. Ko beseda znova nanese na risanje, postane pogovor še bolj sproščen. Rada riše ljudi, pove, nekoliko večji izziv pa bi bil narisati športni voziček.