Andrej Fleischmann je v ljubljanskem botaničnem vrtu odrasel in v njem delal vse življenje. Pri komaj 15 letih je postal vajenec prvega docenta za botaniko Franca Hladnika, ustanovitelja in dolgoletnega vodje Vrta domovinske flore, sedanjega botaničnega vrta. »Vodja vrta je potreboval vrtnarja in sprejel je mladega Fleischmanna, da ga priuči, in tako je z njim hodil po celi Kranjski in nabiral rastline,« je Fleischmannove botanične začetke opisal dr. Jože Bavcon, vodja najstarejše kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove pri nas, Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Poudaril je, da je bil Fleischmann, ki je bil med letoma 1850 in 1867 tretji vodja vrta, zelo sodoben. Čeprav je javna predavanja začel že Hladnik, jih je Fleischmann nadaljeval in poskrbel, da so postala redni dogodki. Ob sredah popoldne, če je bilo lepo vreme, je tako najširši javnosti v vrtu predaval o botaniki v slovenščini. O priljubljenosti predavanj priča število ljudi, saj je bilo po Bavconovih besedah več kot 100 poslušalcev, med občinstvom pa sta bila tudi naravoslovec Ivan Tušek ter naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec.
Kot je poudaril sogovornik, je bilo Fleischmannovo razumevanje botaničnega vrta v tem, da je bil odprt in je vključeval javnost, to pa je pristop, na katerem vrtovi temeljijo danes. Vendar to ni bilo običajno za tisti čas, saj so bile to ponekod, kot denimo v Franciji, zelo stroge in zaprte znanstvene ustanove ter stanovski, elitni prostori. Ljubljanski vrt je bil v tem drugačen že vse od začetka in »je bil tako skozi vso svojo zgodovino zelo sodoben. Fleischmann je tudi vsak teden v časopisu objavljal, kaj v vrtu cveti, da so si ljudje rastline lahko prišli ogledat. Res je, da so obiskovalci sicer izpostavljali, da je nekoliko preveč odmaknjen od mesta, in so ga že v Hladnikovih časih želeli prestaviti,« je obdobje, ko je bila lokacija ob današnji Ižanski cesti še predmestje Ljubljane, opisal sogovornik. Dodal je tudi, da so Fleischmannove informacije o cvetenju, objavljene v časopisih, danes dragoceni zgodovinski botanični in podnebni podatki.
Bivanje ob Erbergovih vrtovih
O Fleischmannovih otroških letih, kot sta v monografiji o njem zapisala pokojna dr. Nada Praprotnik in dr. Jože Bavcon, ni praktično nič znanega. Rodil se je leta 1804 očetu Petru in materi Heleni v Dolu pri Ljubljani. Na področju vrtnarstva in botanike se ni nikoli formalno izobraževal, vsega se je priučil, raziskovalci njegovega življenja in dela pa sklepajo, da se je njegova ljubezen do rastlinskega sveta razrasla med sprehajanjem po Erbergovem botaničnem vrtu v Dolu. Če ta izkušnja že ni bila odločilna, pa je nanj morda vsaj do neke mere vplivala, je tudi ena od domnev, ki zapolnjuje nepoznano vrtnarjevo biografijo.
Od pisanja do sadjarstva in promoviranja vrta
»Fleischmann se je ukvarjal praktično z vsem, kar je bilo povezano z rastlinami. Predaval je in napisal veliko strokovnih ter poljudnih člankov, v katerih je med drugim poudarjal, da se otroci v šolah premalo učijo o rastlinah, kar sam v našem času enako izpostavljam. Posvečal se je vprašanju pospeševanja kmetijstva in se ukvarjal s sadjarstvom ter kot ocenjevalec sodeloval na kmetijskih razstavah. Zbiral je slovenska rastlinska imena in ohranjal ter krepil znanstvene stike,« je vpogled v delo botanika strnil Bavcon. Leta 1843 je izdal pregled kranjske flore, kar je bilo tretje tiskano delo o rastlinstvu Kranjske. »Prav tako je pisal o rastlinah, ki so k nam prišle z južno železnico, kar je bil tudi zelo sodoben pogled.« Poleg tega je uspešno promoviral in vzdrževal botanični vrt na evropski ravni. Med slovenskimi botaniki sicer, kot je še poudaril sogovornik, nekdanji vodja vrta, ne velja za najbolj natančnega, saj njegovi podatki niso vselej točni in zanesljivi, vendar kljub temu njegovo delo predstavlja bogat vir različnih informacij.
Po njem se imenuje tudi ljubljanski endemit – fleischmannov rebrinec, za katerega po Bavconovih besedah ni čisto jasno, ali ga je odkril Fleischmann ali Hladnik, mu je pa slednji dal ime po svojem učencu. Znano je, da je rastlina nekoč rasla na grajskem griču, vendar je v naravi že leta 1850, potem ko so jo prinesli v ljubljanski botanični vrt, ni bilo več. »V devetnajstem stoletju so bile herbarijske zbirke, ki so izhajale v obliki knjig, zelo pomembne. Nabirali so po 100 primerkov ene rastline, ki so jih umestili v eksikatne zbirke – profesionalne herbarije in te pošiljali znanstvenim institucijam. Vendar je prav za fleischmannov rebrinec tedanji botanik in kustos v Deželnem muzeju Henrik Freyer zapisal, da je lahko izginil zaradi preobsežnega nabiranja.«
Medtem ko na grajskem griču fleischmannovega rebrinca že dolgo ni bilo več, so ga ohranili v vrtu. »V vsej botanični strokovni in znanstveni literaturi navajajo kot edino rastišče prav ljubljanski botanični vrt,« je zapisano na tabli ob njegovem rastišču. To ne drži več, saj so ga leta 2011 botaniki iz botaničnega vrta znova nasadili na grajskem dvorišču in ga tako na njegovo prvotno lokacijo vrnili po več kot 150 letih. V novejšem času je Ljubljana dobila naravoslovno učno Pot fleischmannovega rebrinca, ki povezuje ljubljanski grad z botaničnim vrtom. »Ob gradu rastlina zdaj lepo raste le, če ga pomotoma ne poplejejo. Zanimivo je, kako so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja rastlino, ki se je iz lokalnega botaničnega vrta razrasla v naravi, v mestu Uppsala na Švedskem razglasili kar za svojo,« je še povedal botanik.
Pogozdovanje Krasa
Fleischmann se je veliko ukvarjal tudi s pogozdovanjem Krasa, ki je bil v tistem času skoraj gol, čeprav je bil nekoč močno obrasel z mogočnimi hrasti, a so ga skozi čas »izsekali za kurjavo in gradnjo Benetk. Ponovne pogozditve si je želela gospoda, ker je bil les dragocen in je imel veliko gospodarsko vrednost. Čemur so nasprotovali kmetje, saj so jim ob nastanku gozda omejevali pašo živine.« Sredina devetnajstega stoletja je bila po Bavconovih besedah glede pogozdovanja Krasa, ki je potekalo tudi še po drugi svetovni vojni, tako precej intenzivna. »Fleischmann je za Kras marsikaj predlagal, ponekod tudi, da bi sejali pajesen, ki je danes tujerodna invazivna vrsta, vendar se k sreči tedaj ni prijel in je večinoma pomrznil ali se posušil. Pogozdovali so tako večinoma s črnim borom, ki so ga videli v sončnem skalovju Čavna,« je botanično preteklost predstavil Bavcon.