Izpraznjeni, umazani in zaprašeni prostori, ki so ponekod zagrajeni s panoji. Takšna je podoba pritličja Maximarketa, ki je skupaj z vsemi nadzemnimi etažami in tudi z nekdanjimi prostori znamenite kavarne in slaščičarne že dobro leto prazno. Precej absurdno je, ko prehod prek zapuščenega pritličja v kletno delikateso spremlja panojska razstava, posvečena nekdanjemu življenju in vlogi te nekdaj priljubljene veleblagovnice. »Generacije Ljubljančanov so v Maxiju nakupovale, se srečevale, obedovale in preživljale prosti čas. Maxi je bila več kot trgovska hiša – postal je del vsakdanjega življenja mesta. Njegovi prostori so gostili številna srečanja, dogodke in druženja ter ostali pomembna točka mestnega utripa skozi desetletja,« je tako ob arhivskih fotografijah opevajoče zapisano na enem od panojev sredi že mesece izpraznjenega trgovskega prostora, ki za seboj v nekdaj živahnem delu mesta pušča več praznin.
»Že dobro leto je zgoraj prazno in ne vem, kaj se dogaja. Nekateri pravijo, da bo notri starinarnica, eni, da bo hotel. Vse sorte govoric kroži. Meni je žal, da je vse prazno in dela le samopostrežna. Želela bi, da bi bilo kot nekoč. Maximarket je bil pomemben del mesta, tako kot slaščičarna, ki je bila vedno polna in so se dopoldne v njej dobivali upokojenci. Tudi tega prostora ni več,« je v delikatesi Maximarketa stanje komentirala starejša Ljubljančanka, ki zdaj v živilsko trgovino hodi po malico, sicer pa je prej v zgornjih prostorih kupovala tudi oblačila. Dodala je, da v Maximarketu nikoli ni šlo le za nakupovanje, temveč tudi za srečevanje. »Dobimo se pred Maximarketom, smo rekli in smo točno vedeli, kje – v kavarni,« je povedala. Družabno vlogo pa so poleg kavarn zasedale seveda tudi restavracije kompleksa.
»Zdaj je obupno in zvečer, ker je vse prazno, razen ob dogodkih v Cankarjevem domu, ni prijetno hoditi mimo,« je še dejala Ljubljančanka, ki se spominja odprtja nekdaj najprestižnejše ljubljanske veleblagovnice. To je bil leta 1971 velik dogodek v mestu, o čemer priča podatek, da je v prvih štirih dneh delovanja trgovino obiskalo več kot 83.000 ljudi. Kmalu po odprtju sta v Maximarket, ki se je ponašal s celovito ponudbo – prodajali so živila, pijače, kozmetiko, tekstil, tehnično blago, pohištvo, porcelan in drugo ter imeli prvi oddelek za diabetično prehrano in prvo diskontno trgovino –, stopila tudi Tito in Jovanka. »Mama mi je pripovedovala, kako je Tito osebje vprašal, da če imajo vse, ali je v ponudbi tudi čopič za britje, ki so ga res imeli,« je urbano izročilo posredovala sogovornica.
Živahnost prostora le še kot spomin
Da je nekdanja živahnost Maximarketa in njegove okolice le še spomin, je izpostavila tudi druga Ljubljančanka, ki smo jo ujeli med nakupi hrane. »Nekoč je bilo polno kupcev, zdaj opažam, da obisk usiha. Ni več enako in razočarana sem. Tu že desetletja nakupujem in izključno zaradi tega, ker sem navajena, hodim sem. Prav tako sem hodila v kavarno, dokler je bila odprta. Včasih je bilo tu polno življenja, zdaj pa je malo vrveža le še dopoldne, ko pridejo v trgovino dijaki iz Plečnikove gimnazije,« je svoje izkušnje in opazovanja strnila Ljubljančanka.
»Velika škoda je, kar se dogaja z Maximarketom. Pogrešam kozmetični del, ki je bil v pritličju. Prav tako mi je žal, da je zamrla spodnja pasaža, ki je delovala kot neke vrste podzemna tržnica in mestni hodnik. Ko v teh prostorih ni več ljudi, se začne dogajati splošna degradacija prostora,« je stanje opisal Ljubljančan, ki je ravno prišel iz čistilnice v pasaži, sicer pa Maximarket redno obiskuje zadnjih deset let.
Odgovorov za javnost še ni
Z vprašanji, kaj se dogaja z zapuščenimi nadzemnimi etažami Maximarketa in prostori nekdanje kavarne ter kdaj načrtujejo ponovno odprtje praznih prostorov, smo se na Mercator zopet obrnili v sredini junija. Odgovorili so, da, kot »smo vam že pred časom napovedali, bomo podrobnosti o razvoju lokacije Maximarket predstavili, ko bomo končali vse aktivnosti v zvezi s tem. Zavedamo pa se, da potrebujemo rešitve, ki bodo v korist kupcev in zaposlenih.« Podobna vprašanja, kakšni so razlogi, da je večji del Maximarketa še vedno prazen, in kako je z rešitvami, da bi veleblagovnica znova v polnosti zaživela, smo Mercatorju zopet poslali v prvi polovici tega meseca. Odgovorili so: »Kot smo že napovedali, se bomo oglasili takoj, ko bodo znane podrobnosti rešitev, ki jih pripravljamo.«
Za komentar o stanju Maximarketa, ki ga je mogoče spremljati v zadnjih mesecih, smo se obrnili tudi na Mestno občino Ljubljana. Čeprav je lastnik stavbe zasebni, je bil Maximarket desetletja pomemben prostor v mestu – znamenita veleblagovnica in monumentalna stavba, ki je v kontekstu celotnega Trga republike del enega od presežkov slovenske arhitekture in urbanizma ter je spomenik državnega pomena.
»Maximarket ima – vse od odprtja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – posebno mesto v zavesti Ljubljančank in Ljubljančanov, saj njegova zgraditev ni zgolj popestrila trgovske ponudbe Ljubljane, pač pa je tudi preobrazila mestno središče ter Ljubljano postavila ob bok sodobnim evropskim prestolnicam. Maximarket je, zaradi svoje raznolike in pestre ponudbe (poleg supermarketa še kavarna in slaščičarna, restavraciji, picerija in številni majhni butiki ter prodajalne) zato desetletja ohranjal vlogo pomembnega prostora srečevanja Ljubljančank in Ljubljančanov,« je za zdaj oziroma zdaj že zgodovinsko vlogo kompleksa povzel mestni menedžer Matic Bizjak. In se ob tem še navezal na povezavo pasaže s Cankarjevim domom, po kateri se ljudje sprehodijo na kulturne dogodke.
Nadaljeval je, da si zato »v Mestni občini Ljubljana zelo želimo, da bi lastnik hitro našel novega najemnika za pritlično in zgornje etaže te legendarne ljubljanske veleblagovnice. Gre namreč za eno izmed najboljših lokacij v starem mestnem jedru, ki je neposredno povezana z eno garažno hišo, nedaleč stran pa je tudi druga, mestna garažna hiša. Poleg tega leži Maximarket ob številnih trasah mestnega potniškega prometa in ima v neposredni bližini veliko število zaposlenih kot tudi ljudi, ki v tem delu mesta prebivajo in gravitirajo na to območje.«
Nekoč večplastni družbeni prostor
Večplastno vlogo Maximarketa v mestu je poudaril profesor sociologije dr. Matjaž Uršič s fakultete družbene vede, ki je dejal, da je bil to nekdaj »kompleksni večfunkcionalni družbeni prostor, kjer so se prepletale in se srečevale različne generacije ter socialni sloji. Po opravkih v veleblagovnico, v kavarno in restavracije so hodili vsi, od upokojencev, poslancev, poslovnežev do socialno šibkejših … Prostor je živel, ker je bil večplasten. Vse te njegove različne ravni pa je povezovala menza, ki je obstajala do razširitve trgovine v pasaži in je predstavljala ključno vozlišče kompleksa. Ko so ukinili menzo, se je začela postopna degradacija prostora in družbene homogenizacije. Posledično se je v kompleksu zmanjševal tok ljudi in spreminjali so se upravljalci prostora.« Urbani sociolog je še dodal, da je ravno ta nekdanji družbeni preplet socialnih svetov – ko so se na ploščadi pred banko in v neposredni bližini vhoda v Maximarket zbirali skejterji, na kavi v pasaži pa so sedeli upokojenci, alternativci in politiki ter ko je ob elitni trgovini obratovala tudi menza, kamor so ljudje zahajali, ker je bila poceni in priročna – to lokacijo delal urbano, privlačno in živo. »Česar ni več. Ostali sta samo še spodnja trgovina in le ena skupina ljudi, ki jo uporablja. To je zdajšnje stanje. Ni več tega 'ferkerja' in družbenega 'žmohta', ki sta vse povezovala.«
Usihanje življenja v pasaži
O usihanju življenja v spodnji pasaži pa se je razgovoril tudi Rok Glavan, ki ima tam v najetem prostoru že 23 let antikvariat. »Pasaža je še živa, vendar zgolj v dopoldanskem času. Pozna se, da ni več Drame, in tako popoldne zamre. Obiskovalci gledališča so tu parkirali in šli čez na predstavo. Ves čas je bil promet. Zdaj pa razen prireditev v Cankarjevem domu, če odštejemo demonstracije, ni nobenega drugega dogodka, zaradi katerega bi ljudje popoldne hodili sem,« je še opisal praznino, ki se je v zadnjih letih, postopno od korone naprej, zgodila v pasaži. Glavanovo opazovanje pa tako pripoveduje o širši degradaciji prostora oziroma dela mesta, ki se nad spodnjim hodnikom vije vse od praznega nadzemnega dela Maximarketa do zapuščene Drame.