V preddverju Pediatrične klinike je bilo tik pred začetkom čutiti tisto posebno otroško pričakovanje. Nekateri mali bolniki so čakali bolj zadržano, drugi so radovedno opazovali, kaj se pripravlja, potem pa je prišla – Sapramiška. Majhna miš, ki že štiri desetletja išče lešnike, trepeta pred zobozdravnikom in vedno znova ugotavlja, da je svet nekoliko lažje premagovati s pogumom.
Med gledalci je bil tudi Matic, ki mu svet lutk nikakor ni tuj. V »hišo pod gradom«, kot je opisal Lutkovno gledališče Ljubljana, zelo rad zahaja. Ogledal si je že Zvezdico Zaspanko, a njegov najljubši junak prihaja iz neke druge zgodbe. »Najraje imam Zverjasca,« je priznal. In ne le na odru. Knjigo o njem je imel s seboj tudi takrat, ko je moral prvič za nekaj dni ostati v bolnišnici.
In morda prav v tej drobni podrobnosti tiči odgovor, zakaj so se v Lutkovnem gledališču Ljubljana odločili, da 40. rojstni dan svoje najbolj trdožive miške praznujejo na Pediatrični kliniki. Ko mora otrok ostati v bolnišnici, lahko znana zgodba, knjiga ali lutka postane košček doma. Nekaj, kar vsaj za nekaj trenutkov preusmeri misli od pregledov, terapij in bolečine.
Štirideset let in še vedno iste lutke
Sapramiška je bila premierno uprizorjena 17. oktobra 1986 v režiji Naceta Simončiča in likovni podobi Jake Judniča. Od takrat je z odra pravzaprav nikoli niso zares umaknili. Do jubileja so jo odigrali 2254-krat, videlo jo je več kot 352.600 gledalcev, gostovala pa je v večini evropskih držav ter tudi na Japonskem, v Južni Koreji, Braziliji, Pakistanu, Mehiki in Venezueli.
Ob njej je odraščalo več generacij. Med njimi tudi lutkar, igralec in režiser Brane Vižintin, ki je pri poznejših obnovah in osvežitvah predstave sodeloval kot sorežiser. Sam jo je prvič videl kot najstnik, ko se je že ukvarjal z lutkarstvom. »Bilo mi je blazno zanimivo, ker je bila to pravzaprav radijska igra, uprizorjena z lutkami,« se spominja.
Pozneje je sodeloval pri novem zvočnem posnetku in si, kot pravi, dovolil nekaj svobode. »Želel sem, da ne deluje samo kot radijska igra. Pustil sem prostor za animacijo lutk in interpretacijo ter dodal zvoke, ki spremljajo lutkovno predstavo.« A nekaj je vseeno ostalo nedotakljivo. Lutke. »Iste so,« je poudaril.
Sicer obstajajo njihove dvojnice, toda znamenita likovna podoba Jake Judniča ostaja nespremenjena. Ideje, da bi Sapramiško vizualno posodobili in jo približali kakšnim sodobnejšim estetskim trendom, po Vižintinovih besedah pravzaprav nikoli ni bilo. In očitno tega niti ne potrebuje.
Zakaj je prav Sapramiški uspelo nekaj, kar uspe le redkim otroškim predstavam – da štiri desetletja ostane del otroštva? Vižintin enega od razlogov vidi v Svetlani Makarovič in njenem izjemnem občutku za otroško pesem. »Svetlana je vedno trdila, da ona ne piše za otroke. Potem pa naredi hit,« se je nasmehnil in spomnil še na Sovico Oko, Vilo Malino in druge predstave, pri katerih so otroci pesmi peli skupaj z igralci.
Pri Sapramiški se je po njegovem preprosto »vse poklopilo« – zgodba, glasba, likovna podoba, čas in tema, ki jo razume vsak otrok. Kdo se namreč vsaj malo ne boji zobozdravnika? Na vprašanje, ali bo Sapramiška na odru še naslednjih štirideset let, Vižintin odgovarja: »Jaz mislim, da bo.«
Ko pravljica za nekaj časa prežene bolnišnico
Pediatrična klinika za Sapramiškin rojstni dan ni bila izbrana naključno. Lutkovno gledališče Ljubljana in klinika sta septembra začela redno sodelovati, tako da igralke, igralci, lutkarji in pripovedovalci enkrat na teden obiščejo otroke ter jim z nastopi in zgodbami krajšajo čas. Vižintin je s kliniko povezan že dalj časa. »Na Pediatrični kliniki nastopam že vsa leta. Lani sem izobraževal tudi njihove delovne terapevte, ki so naredili že tri lutkovne predstave,« je povedal. Zato se mu zdi odločitev, da Sapramiška svoj veliki jubilej praznuje prav med bolnimi otroki, povsem logična. »Tudi Svetlana je zelo navdušena, da se štiridesetletnica dogaja na Pediatrični kliniki.«
Kako pomembni so takšni obiski, se zaveda tudi strokovni direktor Pediatrične klinike Marko Pokorn. Kot je povedal, ustvarjalci LGL od začetka septembra vsak teden prihajajo med otroke, jih obiskujejo tudi v ambulantah, jim pripovedujejo zgodbe in vsaj za nekaj časa pomagajo preusmeriti njihove misli drugam. »In tukaj se skriva tudi razlog, da nekatere pravljice, kot je Sapramiška, preživijo desetletja. Živijo v otroških očeh, otroških ušesih, otroških ustih in otroških glavah. To jih dela mlade,« je dejal Pokorn. Dokler jih bodo otroci poslušali, gledali in pripovedovali naprej, bodo po njegovih besedah ohranjale mladost.
Da lutke v bolnišničnem okolju niso le prijetna popestritev, je pokazal že prizor med pripravo predstave. Na kliniko je prišel otrok na ambulantni pregled, zagledal tonsko vajo in se preprosto ustavil. »Ni več šel naprej. Gledal je tonsko vajo, Sapramiška je začela nastopati in bil je čisto iz sebe,« je pripovedoval Pokorn. In prav to je po njegovih besedah del širše želje klinike, da otrokom ob vrhunski medicinski obravnavi ponudi tudi okolje, v katerem se bodo počutili čim bolje. »Želimo nuditi vrhunsko medicino v vseh ozirih in celostno obravnavo, obenem pa prijetno okolje, kjer lahko tudi pri otrocih zagotavljamo takšno duševno stanje, da bo terapija bolj učinkovita.«
Na kliniki si zato želijo, da bi postali nekakšno stičišče dobrih praks, ljudi in organizacij, ki poskušajo otrokom polepšati dneve, ko morajo biti v bolnišnici.
Sapramiška je tokrat naredila prav to. Štirideset let po tem, ko je prvič stopila na oder, ji ni bilo treba dokazovati, da je velika gledališka zvezda. O tem dovolj povedo številke, polne dvorane in generacije otrok, ki znajo njeno zgodbo skoraj na pamet. Na Pediatrični kliniki je pokazala nekaj drugega: da je lahko lutka v pravem trenutku tudi majhen obliž na bolečino. In ko otrok, ki je prišel na pregled, za nekaj minut pozabi, kam je pravzaprav namenjen, je to morda najlepše rojstnodnevno darilo, ki ga lahko dobi štiridesetletna miš.