Dvorec Lisičje pri Škofljici ima več kot petsto let dolgo in precej razgibano zgodovino. V prvi polovici 16. stoletja ga je sezidal Pankracij pl. Baričevič, pozneje pa je zamenjal številne lastnike. Med pomembnejšimi je bil Lenart Merharič, ki je dvorec po letu 1587 prenovil. Leta 1710 ga je prevzel deželni svetnik Karel Jožef pl. Coppini, leta 1803 pa ga je na dražbi kupil baron Franc Karl Haller von Hallerstein. Pred drugo svetovno vojno je bila lastnica Mary Lloyd iz Trsta.
Vojna in povojna leta so dvorcu prizanesla precej manj kot prejšnja stoletja. Med vojno so se vanj pred Nemci zatekli salezijanci, ob koncu vojne so ga zasedli domobranci, po vojni pa so se v njem naselile družine, predvsem delavcev iz bližnjega rudnika barita. Dragocena oprema je bila postopoma izropana, v petdesetih letih pa se je v dvorec naselila jugoslovanska vojska. Od konca šestdesetih let je približno dve desetletji sameval, nato ga je prevzel Arhiv Slovenije, v zadnjem obdobju pa Občina Škofljica.
Valvasorjev opis cvetličnega raja
Posebej zanimiva je podoba Lisičjega, kot jo je v Slavi vojvodine Kranjske predstavil Janez Vajkard Valvasor. Dvorec je stal na lepem kraju, obdajali so ga vrtovi, vinograd in ribnik. Ime Lisičje naj bi dobil po številnih lisicah v okoliških gozdovih, nemško ime Gayerau oziroma Jastrebja jasa pa naj bi bilo povezano z jastrebi, ki so krožili nad gozdovi.
Največje občudovanje je Valvasor namenil tamkajšnjim vrtovom. Opisal jih je kot pravo zbirko redkih domačih in tujih rastlin, ki bi se lahko po razkošju merila z najbolj znamenitimi vrtovi Italije, Francije, Anglije, Nizozemske, Belgije in Nemčije. Posebej ga je navduševala raznolikost cvetja.
Naštel je več kot 15 vrst navadnih vetrnic, številne vrste perunik, lilij, tulipanov, hijacint in narcis. Samo tulipanov naj bi bilo kar 170 vrst, hijacint več kot 70, narcis pa več kot 20. Vrt je bil tako bogat, da ga je Valvasor opisoval skoraj kot botanični čudež na Kranjskem.
Sadje z vsega sveta
Lisičje pa ni slovelo le po cvetju. V vrtovih je raslo tudi številno in nenavadno sadno drevje. Valvasor omenja limone, pomaranče, granatna jabolka, fige, mandeljne in različne vrste lešnikov. Posebej ga je presenetila raznolikost češenj, saj naj bi jih bilo več kot 12 vrst, poleg njih pa številne višnje.
Breskev je bilo približno 12 vrst, marelic toliko, da so bile sveže na voljo od pomladi do jeseni, jabolk pa so na Lisičjem pridelovali več kot 50 vrst. Prav toliko različnih vrst hrušk naj bi raslo v tamkajšnjih sadovnjakih.
Valvasorjev zapis tako razkriva, da Lisičje nekoč ni bilo le imeniten dvorec, temveč tudi izjemen vrt in sadovnjak, v katerem so gojili rastline in sadje, ki so bili za tedanji čas prava redkost. Dvorec je bil po njegovem opisu eden najbolj nenavadnih in bogatih vrtnih kompleksov na Kranjskem.