Ko so bili najhitrejši tekači na progi že več kot 15 minut, je svoj tek na dobrih 42 kilometrov začel zadnji. Jure Samec je počakal, da je za nepregledno kolono zaostajal nekaj sto metrov, nato je s slušalkami v ušesih začel teči, odločen, da bo veliki maraton pretekel v manj kot treh urah.
Tekačev in tekačic na startu maratona in polmaratona je bilo toliko, da je od startne črte na Slovenski cesti ob hotelu Cubo kolona čakajočih na start zavila na Aškerčevo cesto. Medtem ko se je večina šele začela potiti, so bili tisti, ki so tekli na deset kilometrov, že v cilju ali pa so se krepčali na Trgu republike. Tam so jih čakale plastenke vode, cel tovornjak so jih pripeljali na prizorišče, tri tone banan in še kaj.
»V prejšnjih letih smo vodo delili v cilju, letos pa prvič pred Maxijem. Tekmovalci dobijo še juho, čaj, sadje, izotonični napitek, čokolado, biotestenine,« je pojasnila vodja okrepčevalnice na cilju Mirjam Kovač in dodala, da je v njeni ekipi 19 razdeljevalcev, pomagalo jim je še 32 dijakov ekonomske in zdravstvene srednje šole.
Brez treninga na desetkilometrski tek
Med zadnjimi tekači in tekačicami, ki so po pretečenih desetih kilometrih prišli do okrepčila, sta bili Ljuba Zavodnik in Kristina Ilić, sodelavki v računovodskem servisu. Razdaljo sta zmogli, čeprav nista skoraj nič trenirali.
»Malo sem tudi hodila, večinoma pa tekla. Najtežje je bilo pri Ljubljanskih mlekarnah, ko sem si rekla, da moram preteči skoraj še polovico proge. A mi je s pomočjo sodelavke uspelo,« je Ljuba Zavodnik pogledala proti Kristini Ilić, ki se je prav tako prvič udeležila ljubljanskega maratona. Bili sta del dvanajstčlanske ekipe, ki se je organizirala v službi. Maraton je bil za njih kot sindikalni izlet.
»Odlično sem se imela, prihodnje leto bom spet prišla. Ko misliš, da nečesa ne zmoreš, a ti uspe, to prinese osebno zadovoljstvo. Pa vzdušje na progi ti da energijo. Ni pomembno, ali si zadnji ali prvi, ljudje te spodbujajo,« je dejala Kristina Ilić. S tem zanju počitka še ni bilo. Čakala ju je še zabava. Vendarle sta bili na sindikalnem izletu oziroma na team buildingu, kot se reče v teh časih.
Zabaval se je tudi 78-letni Frenk Slabe, slovenski izseljenec, ki živi v Kanadi, v Ljubljano pa redno prihaja na maraton. »Včeraj smo malo spili, pa sem šel danes bolj počasi,« je razkril, da je tek na desetkilometrski razdalji lahko tudi recept za zdravljenje mačka. S seboj je imel številno ekipo navijačev iz Rovt nad Logatcem, ki so ga spodbujali s transparentom. Tako so se mu oddolžili za gostoljubnost, ko so ga obiskali v Calgaryju. »Prvič sem cel maraton pretekel, ko sem bi star 65 let,« je razložil. »Pred tem sem nehal kaditi, zato sem se začel rediti, kar sem rešil s tekom,« je nakazal na še en učinek tovrstne rekreacije. Za tek je navdušil tudi sorodnike iz Slovenije, pred leti se mu jih je na ljubljanskih cestah pridružilo 32.
Seksi si, ko se potiš
Tisti, ki so tekli na 21 in 42 kilometrov, so se morali razdalje lotiti bolj resno, a ni manjkalo dobre volje. Nekateri so že pred prihodom v cilj dvigovali roke, drugi so se ustavili in naredili selfi, kot par iz Sarajeva, ki sta mu prijateljici ob progi postavili transparenta: 'You look hot when you sweat' (Seksi si, ko se potiš, op. a.) in 'At least you are not at work' (Vsaj nisi v službi, op. a.).
Pri maratonu gre za preizkušanje človekovih mej. Nekateri so jih presegli. Pri Tobačni je neko dekle hodilo le še cikcak, ker je izgubilo orientacijo, bilo je na meji zavesti. Pomagali so ji leči, gasilec Matic Plahutnik iz prostovoljnega društva Ježica, ki je bil zadolžen za to postajo, je poklical na pomoč in čez nekaj minut je že bilo slišati sirene. »Nekaj podobnih primerov smo že imeli, a nič hujšega,« je dejal, ko se je maraton prevešal v drugo polovico.
Več je bilo nasmejanih obrazov z rahlo rdečico na licih, ki je kazala na prijetno utrujenost. Takšnih je bilo kar nekaj na Trgu republike, kjer so bili postavljeni šotori z najnujnejšimi stvarmi za maratonca, ki pravkar pride v cilj, vrsta pred masažnimi mizami je bila vse daljša. »Upam, da mi zmasirajo mišice in da zaspim za kakšno uro,« se je zasmejal Aleksander Ferlic. Sproščanje mišic mu je prijalo, kajti ni bil najbolje pripravljen. »Pred enim letom sem imel strgano ahilovo tetivo, pred pol leta operacijo kile.« Polmaraton je pretekel v dveh urah in desetih minutah, včasih mu je šlo bolje, njegov rekord znaša 1:32.
»Tečem le rekreativno. Resneje sem treniral pred kakšnimi desetimi leti.« Torej ne spada med tiste rekreativce, ki ves prosti čas posvetijo treningu? »Ne, recimo, da sem bil nekoč od tega oddaljen kakih deset odstotkov, tekel sem trikrat na teden.« A pozna nekaj »poklicnih rekreativcev«, ultramaratoncev. »Oni skoraj vsak dan pretečejo maraton. Sami zase pravijo, da so malo čez les.«
V maratonu ne gre nič na hitro
Pozna jih tudi Helena Javornik, še nedavno najboljša profesionalka, zdaj pa le še rekreativka, ki je bila kljub temu pri 50 letih najhitrejša Slovenka na maratonu. Početja »poklicnih rekreativcev« ne odobrava. »Mnogi rekreativci bi naredili vse, da bi le ulovili neki rezultat. Ampak povejte mi, kakšna razlika je, ali tečeš polmaraton 1:25 ali 1:24? Nobene.«
Razloge za takšne želje vidi v hitrem, stresnem načinu življenja in potrošni družbi. K temu spada tudi oprema po zadnji modi, razni geli za domnevno hitrejše noge, prehranski dodatki in podobno. »Ogromno stvari je le potrošniško naravnanih. Ljudje hočejo napredovati na hitro. Ampak v maratonu nič ne gre na hitro. Jaz sem potrebovala 15 let, da sem prišla do najboljših rezultatov. Toda vzdržljivost, ki jo dolgo gradiš, ti dolgo ostane in lahko uživaš tudi, ko si starejši.« Helena Javornik takšen odnos do teka in športa nasploh skuša prenesti na rekreativce, ki jih uči v svoji šoli teka. Bistvo je jasno: »S tekom naj razbijejo stres, ne pa da ga dodajajo.«
Če so bili rekreativci, resnični rekreativci, zadovoljni, pa tega ne bi mogli reči za najboljše profesionalce, še najmanj za Kenijca Levija Omarija Mateba. Ta je bil na poti proti zmagi in rekordu, potem pa mu jo je med 39. in 40. kilometrom v bližini Tabora zagodel policijski avto. Ta je zavil v napačno ulico, za njim še avtomobil televizije, trije vodilni Kenijci so sledili in tako pretekli dobrih petsto metrov več od tekmecev. Izgubili so možnost za zmago, organizatorji pa so si prislužili črno piko. Da bi napako popravili, bodo izplačali nagrade vsem, tako resničnim zmagovalcem kot moralnim, kar bo povišalo stroške. Matebo bo zaslužil 28.000 evrov, kolikor pripada zmagovalcu in rekordnemu teku pod 2:08, kajti glede na izračun je bil na poti do rekordne znamke. A zmagovalec 21. ljubljanskega maratona je ostal Laban Mutai z izidom 2:09:16, čeprav so uradno razglasitev odpovedali. Rekord ostaja 2:08:19.
