Dvajset let festivala. Dvajset let odrov, delavnic, pesmi, objemov, tihih zmag in glasnih vprašanj. In vendar se je ob letošnjem jubileju mednarodnega festivala Igraj se z mano zdelo, da ne praznujemo le obletnice dogodka, temveč predvsem vztrajnost ideje, ki je pred dvema desetletjema zrasla iz preprostega, a pogumnega vprašanja: kaj če bi družbo gradili drugače?
Na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda se je v teh dneh ponovno zgodilo nekaj, kar presega festivalski program. Med otroškim smehom, petjem, ustvarjanjem in skoraj šestdesetimi delavnicami invalidnost ni bila opazna. Najprej si videl obraze. Nasmehe. Prepotene obraze na športnih delavnicah. Roke, umazane od barv. Skupine otrok, ki so zbirali nalepke in z velikim ponosom šteli, ali jih imajo že šest, kar je dovolj za palačinko. In prav v tej navidezni preprostosti se skriva največji pomen festivala. Oder ni bil nikoli samo oder. Bil je prostor, kjer lahko nekdo prvič začuti, da pripada.
Kot uvod v jubilejno dogajanje je potekala okrogla miza, ki ni iskala lepih odgovorov, temveč iskren pogled v stanje družbe. Besede so bile neposredne, mestoma boleče, a nujne. Vodja festivala Boštjan Kotnik je brez olepševanja povedal tisto, kar organizatorji nosijo v sebi že leta: da je festival vse od začetka rasel predvsem iz entuziazma zaposlenih, prostovoljcev in ljudi, ki so verjeli v vključevanje tudi takrat, ko sistem ni znal ali želel slediti.
Njegov glas ni zvenel utrujeno zaradi dogodka samega, temveč zaradi občutka, da nekaj tako dragocenega še vedno preveč sloni na srčnosti posameznikov. Govoril je o potrebi po sistemski podpori države, o tem, da inkluzija ne more ostati projekt dobre volje. In ko je izrekel misel, da se inkluzija ne zgodi na odru, ampak v odnosu, je za trenutek utihnil tudi trg.
Ker smo vsi vedeli, da govori o nas
Tudi dolgoletni ravnatelj Centra Janeza Levca Ljubljana dr. Matej Rovšek je opozoril, da je festival na prelomni točki. Po dvajsetih letih ni več vprašanje, ali je potreben. To je dokazal neštetokrat. Vprašanje je, ali ga kot družba zares želimo ohraniti. Ob tem je posebej odmeval podatek raziskave TIMSS, da le deset odstotkov otrok rado hodi v šolo. Podatek, ki ne govori le o šolskem sistemu, ampak o izgubljanju prostora za radovednost, igro in občutek sprejetosti. In prav zato ime festivala ni naključje. »Igraj se z mano« ni le povabilo k igri. Je prošnja po bližini. Po odnosu. Po svetu, kjer otrok ni najprej diagnoza, ampak človek. Psiholog dr. Dušan Rutar je z zgodbo o deklici, ki se vrtčevskega izleta ni mogla udeležiti brez prisotnosti mame, razkril, kako hitro sistemska togost potepta osnovno človečnost. In vendar je bilo čutiti, da se razprava ni ustavila pri kritiki. Govorci niso želeli zgolj pokazati napak. Govorili so o možnostih. O šoli, ki bi lahko postala prostor solidarnosti. O družbi, ki bi se znala učiti sočutja.
Druženje še vse do konca tedna
»Inkluzija se ne zgodi na odru – zgodi se v odnosu. Če smo 20 let gradili prostor srečanja, je čas, da začnemo graditi odnose, ki trajajo,« je med druženjem na Kongresnem trgu dejal Koritnik in opozoril, da festival že dve desetletji dokazuje, da je vključujoča družba mogoča tudi v praksi. Ob jubileju je Koritnik tudi spomnil, da se je festival z leti razvijal predvsem zaradi predanosti zaposlenih in prostovoljcev. »Vse skupaj je vsa ta leta delovalo na entuziastični pogon, na prekomerno razdajanje zaposlenih Centra Janeza Levca in prostovoljcev Društva za kulturo inkluzije. Za preživetje in razvoj festival nujno potrebuje sistemsko podporo države,« je opozoril.
Govorniki na okrogli mizi so poudarili tudi težave šolskega sistema in odnosa do inkluzije. Po besedah organizatorjev raziskave kažejo, da se odnos učiteljev do vključevanja otrok s posebnimi potrebami v zadnjih petnajstih letih ni bistveno izboljšal. Tudi zato festival ostaja pomemben prostor, kjer otroci in mladi skozi igro spontano gradijo odnose brez predsodkov. »Ime festivala ni naključje. Kar 80 odstotkov znanj usvojimo skozi igro,« je poudaril Koritnik.
Po njegovem mnenju sodobna družba in šolski sistem prepogosto pozabljata prav na pomen igre, ustvarjalnosti in medsebojnega sprejemanja. Poseben poudarek letos namenjajo tudi programu »Družabništvo za vse«, s katerim želijo idejo inkluzije prenesti iz festivalskega prostora v vsakdanje življenje lokalnih skupnosti. Organizatorji poudarjajo, da otroci potrebujejo predvsem občutek sprejetosti v domačem okolju – v šoli, na ulici in med vrstniki.
Festival bo na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda potekal do 30. maja, organizatorji pa vabijo vse generacije, da se jim pridružijo pri ustvarjanju prostora, kjer razlike niso ovira, temveč priložnost za povezovanje.