Era Zorana Jankovića: 20 let investicij, rasti in napredka, a tudi Ljubljane dveh hitrosti

Slovenska prestolnica se je v teh 20 letih, odkar jo vodi župan Zoran Janković, korenito spremenila. Gotovo je lepša in bogatejša. V tem času so se podvojile plače in občinski proračun. Težko najdemo dotrajan del mesta ali cesto, ki je v tem času ne bi večkrat preplastili ali celo razširili. Zrasli so nebotičniki, nakupovalni centri, mostovi čez Ljubljanico in številna stanovanja, tako javna kot predvsem zasebna.

A podvojile so se tudi cene, v primeru stanovanj pa celo potrojile. Več je Ljubljančanov kot pred 20 leti, še več pa se jih vozi v mesto na delo, saj je tudi delovnih mest neprimerljivo več kot takrat. Težko je podati oceno, kaj se je v teh dvajsetih letih v mestu spremenilo zaradi delovanja župana in kaj zaradi splošnega napredovanja ali izzivov časa. »Zoran Janković je zelo zelo veliko storil za kakovost življenja vseh prebivalcev Ljubljane z gradbenimi in organizacijskimi posegi v urbano okolje. Moje izkušnje delovanja na področju nevladnih organizacij in sodelovanja z Zoranom Jankovićem so bile pozitivne in spodbudne,« je delo župana ocenila Anica Mikuš Kos, upokojena pedopsihiatrinja in predsednica Slovenske filantropije.

Posegov v prostor, pri katerih je posredno ali neposredno sodelovala občina, se je v teh letih nabralo za zajetno knjigo. Leta 2007 se je središče Ljubljane zaprlo za promet in avtobusi ter avtomobili od tedaj ne vozijo več po Tromostovju, kar je splošno sprejeto kot dober ukrep. »V prvih letih njegovega županovanja smo vsi pozdravili njegov poseg v ljubljansko tkivo, saj je za promet zaprl središče Ljubljane in tlakoval površine z ustreznimi tlakovci. Edini pomislek je bil ponesrečen poskus vgradnje kitice Prešernove Zdravljice »Žive naj vsi narodi …« v tlak na koncu Čopove ulice, ki se je danes skoraj ne vidi več. Nekatere posege v mestno strukturo je župan pravilno umestil, za kar je bil deležen podpore,« je prva leta županovanja ocenil Ignacij Voje, upokojeni zgodovinar. »Kot rojeni Ljubljančan, star že sto let, pa se z vsemi njegovimi posegi in načrti v ljubljanski prostor ne morem strinjati,« je pojasnil in dodal, da se pri snovanju mesta vse prevečkrat ignorira stroko.

Naložbe z evropskimi milijoni

Poleg zasebnikov in države je pomemben gradnik mesta zadnjih 20 let tudi Evropska unija (EU). Zoran Janković je edini ljubljanski župan, ki je imel polni mandat v času našega članstva v Evropski uniji in s tem Ljubljane kot evropske prestolnice. To obdobje so tako zaznamovale tudi investicije in vsebine, sofinancirane z namenskimi evropskimi sredstvi, s katerimi pa ne razpolaga samo mesto, ampak tudi država in nevladne organizacije. Tako kot povsod po državi so se tudi tu gradile kolesarske proge, parkirišča P+R in druga »trajnostna« infrastruktura. Do zdaj največji evropski vložek v Ljubljano je 120 milijonov evrov, ki jih je Evropa prispevala za gradnjo nove glavne železniške postaje, ki poteka. Od občinskih projektov je največja investicija gradnja regijskega centra za predelavo odpadkov, za katerega je Evropa prispevala 77 milijonov evrov. Tik za tem pa je projekt Čisto zate, v katerega je Evropa za prenovo kanalizacijskega omrežja na severu Ljubljane prispevala 68 milijonov evrov. Ta sredstva visijo v zraku zaradi sodnih postopkov v zvezi s spornim kanalom C0, ki so jih sprožili nasprotniki. Če se ti postopki ne končajo do februarja prihodnje leto, bodo denar morali vračati. Tudi prenova Cukrarne in Roga v sodobni kulturni instituciji je bila financirana iz evropskih sredstev. Evropska unija je Ljubljani prinesla tudi vrsto evropskih priznanj. Leta 2016 je prejela naziv evropska zelena prestolnica, dvakrat pa je neuspešno kandidirala za evropsko prestolnico kulture. Evropa je prinesla tudi drugačen način upravljanja prek različnih strategij, ki jih mora občina pripraviti kot pogoj za črpanje sredstev iz različnih skladov.

Ljubljanske šole: zgled v evropskem merilu

V teh 20 letih se ni zaprla nobena osnovna šola, kar je v času splošne demografske krize gotovo uspeh. Leta 2010 so odprli tudi eno novo, in sicer OŠ Kašelj v Polju. Tudi na splošno je mreža javnih vrtcev in osnovnih šol zgledno vzdrževana. V zadnjem letu so obnovili vseh 23 javnih vrtcev in praktično vseh 47 osnovnih šol. Potekajo še prenove OŠ Prule, Ketteja in Murna ter Majde Vrhovnik. »Mestna občina je v zadnjih tridesetih letih izjemno skrbno gospodarila s šolskim prostorom. Obnovila je skoraj vsa šolska poslopja, posebno pa še telovadnice,« je sporočil pisatelj Dušan Merc, nekdanji ravnatelj OŠ Prule. »Ne vem, ali je vse, kar se je v Ljubljani uredilo za šole in vrtce, sploh primerljivo s skrbjo drugih občin in celo s šolsko infrastrukturo drugod po srednji Evropi. Tako dobro vzdrževanih in opremljenih šol je tudi v svetu malo,« je še ocenil Merc. Tudi mreža ljubljanskih vrtcev se je obnovila, septembra pa so odprli novogradnjo trnovskega vrtca. Pri tem je zanimivo, da je ta trenutek v javne vrtce vpisanih okoli 20 odstotkov več otrok kot pred 20 leti, saj so se v teh letih povečale kapacitete ljubljanskih vrtcev. Prebivalstvo je zraslo za okoli 12 odstotkov.

Zlata doba ljubljanskega športa

Poleg velikih vlaganj v šolstvo, komunalno infrastrukturo in kulturne institucije so to obdobje zaznamovale tudi intenzivne investicije v šport. »Razvoj športne infrastrukture v Ljubljani v zadnjih dvajsetih letih ocenjujem zelo pozitivno. Mesto je v tem obdobju pridobilo objekte, ki so pomembno izboljšali pogoje za vrhunski šport, delo klubov in vsakodnevno rekreacijo. Prava vrednost teh naložb se pokaže v tem, koliko ljudi jih uporablja in koliko otrokom omogočijo prvi stik s športom. Pomembno je, da imajo od teh vlaganj korist tako vrhunski športniki kot vsi, ki se s športom ukvarjajo ljubiteljsko,« je komentiral Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze.

Leta 2010 so odprli stadion Stožice, ki je po Čeferinovem mnenju velik korak naprej za nogomet. Ob tem je dodal, da so »za prihodnost nogometa prav tako pomembna vadbena igrišča. Nov vadbeni center v Stožicah in dodatna igrišča v Štepanjskem naselju pomenijo več možnosti za kakovostno delo, zlasti z mladimi. Brez prostora za redno vadbo ni mogoče pričakovati dolgoročnega razvoja.«

Pri tem je še ocenil, da je velik napredek doživela tudi druga športna infrastruktura v mestu. Izpostavil je prenovo Kolezije, gradnjo Gimnastičnega centra Ljubljana, Športnega centra Ilirija, prenovo kopališča Vevče ter številne dvorane in športne površine. »Vloga župana pri takšnem razvoju je pomembna. Šport potrebuje jasno mesto med prednostnimi nalogami občine, dolgoročno načrtovanje in pripravljenost, da se projekti tudi izpeljejo. Zoranu Jankoviću je treba priznati, da je športno infrastrukturo uvrstil med pomembne razvojne usmeritve Ljubljane in skupaj s sodelavci uresničil številne projekte,« je še poudaril Čeferin. Pri tem je opozoril, da sama infrastruktura še ne zagotavlja športnih uspehov: »Potrebujemo dobre trenerje, odgovorno vodenje klubov in dostopne programe za otroke ne glede na finančne zmožnosti njihovih družin. Objekte je treba vzdrževati in poskrbeti, da zares živijo. Ljubljana je v zadnjih dvajsetih letih ustvarila bistveno boljše pogoje za šport. Največji uspeh bo, če bodo te možnosti dolgoročno pomenile več aktivnih otrok, močnejše klube in več ljudi, ki jim je gibanje naravni del življenja.«

Izgubljena leta za javni potniški promet

Težka pa je ocena prometne politike tega obdobja. Številne ceste so obnovili in razširili, vzpostavili so rumene pasove, ki del cestišča rezervirajo za taksije in avtobuse. Ceste so dobile kolesarske proge, po katerih se je mogoče voziti tudi s kolesom iz sistema BicikeLJ.

Flota mestnih avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) se je posodobila. »LPP je ves čas sledil tehnološkemu razvoju. Vsi avtobusi so bili postopoma zamenjani z nizkopodnimi, v vse so bile vgrajene klimatske naprave. Vožnja je torej vse udobnejša, z zamenjavo dizelskega goriva s plinom in elektriko pa avtobusi vse manj obremenjujejo okolje ter povzročajo manj hrupa,« je komentiral Matej Gabrovec z Geografskega inštituta ZRC SAZU. Leta 2009 je žetone in gotovino zamenjala kartica urbana, mestne avtobuse pa so povezali s sosednjimi občinami. Dolžina poti, po katerih vozijo mestni avtobusi, se je v tem obdobju skoraj podvojila, in sicer z 232 na današnjih 450 kilometrov.

A število avtobusov je ostalo praktično enako, zato so se frekvence voženj na najbolj obljudenih progah zmanjšale. »Žal se je pokazalo, da kljub naštetim izboljšavam ni prišlo do povečanja števila potnikov. Razlog za to je razumljiv. Potnikom je za odločitev o uporabi javnega prevoza ključna njegova časovna konkurenčnost, ta pa se je v zadnjih dveh desetletjih žal poslabšala,« je povedal geograf. Pri tem je dodal, da so avtobusi prav tako ujeti v prometne zastoje, ki so v zadnjih letih stalnica potovanja po mestu, saj poleg omejenih rumenih pasov niso bili vzpostavljeni koridorji, ki bi avtobuse ločili od preostalega prometa. »Uvedeni so bili le rumeni pasovi na krajših odsekih. V tem pogledu sta bili zadnji dve desetletji izgubljena priložnost. Namesto da bi nadgradili projektne ideje s preloma tisočletja in dvignili storitve na višjo raven, smo jih le nadgrajevali na obstoječi ravni. Tako pa ni mogoče narediti večjega preboja in pridobiti novih potnikov.«

Čas stanovanjske krize in prerod javne gradnje

Poleg zasebnega in javnega prometa so se razmere zaostrile še na področju stanovanj. Cene nakupa in najema so se v teh letih vsaj potrojile. Na drugi strani se je v tem obdobju začel povečevati fond javnih najemnih stanovanj. Javni stanovanjski sklad MOL je imel takrat 1502 občinski stanovanji, letos pa 4747 stanovanj.

Richard Sendi, upokojeni vodja stanovanjskih študij na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije, je opozoril, da je povečanje fonda javnih stanovanj eden najpomembnejših premikov v zadnjih 20 letih. Tako so zrasle občinske javne soseske na Rakovi jelši, v Zeleni jami, na Litijski in Pesarski cesti ter v Zelenem gaju. Tem moramo prišteti še soseske državnega stanovanjskega sklada na Brdu in v Polju.

Sendi še ugotavlja, da tudi intenzivnejša gradnja javnih stanovanj čedalje težje dohaja povpraševanje. »V tem obdobju je bilo objavljenih 11 občinskih razpisov, na katerih je bilo skupno ponujenih 3585 stanovanj. Za primerjavo: JSS MOL je v obdobju od leta 1995 do leta 2006 dodelil skupno 1295 stanovanj, kar kaže na rahlo povečanje povprečnega števila ponujenih stanovanj na razpis v obdobju 2006–2026,« je sporočil. Pri tem pa je opozoril, da je še vedno velik razkorak med številom prosilcev in razpoložljivih stanovanj, saj javno stanovanje na posameznem razpisu dobi samo 10 odstotkov prosilcev. Pri tem pa se ta odstotek manjša. Kot je izpostavil, se je na lanskem razpisu za 150 neprofitnih stanovanj prijavilo 3914 prosilcev, kar pomeni, da so do stanovanja prišli samo štirje odstotki iskalcev.

Novost na tem področju so tudi namenska stanovanja za mlade in uvedba oskrbovanih stanovanj za starejše. Pri tem je izpostavil tudi sodelovanje z zasebnimi investitorji, denimo pri Centru starejših Trnovo ter gradnji oskrbovanih stanovanj v Murglah in Dravljah.

»Osrednja težava v Ljubljani ostaja razkorak med stanovanjskimi potrebami prebivalstva in ponudbo cenovno dostopnih stanovanj. Kljub vztrajnim prizadevanjem JSS MOL za povečanje števila neprofitnih najemnih stanovanj, zlasti za mlade, dostop do primernega stanovanja še vedno predstavlja velik problem. Resnost razmer se pokaže ob vsakem razpisu JSS MOL za dodelitev neprofitnih najemnih stanovanj, saj število prejetih vlog večkrat, v nekaterih primerih tudi desetkrat presega število stanovanj, ki so na voljo v okviru posameznega razpisa.«

Eno velikih predvolilnih vprašanj so cene stanovanj. Ali lahko zasebni sektor pomaga ublažiti naraščanje cen ali pa bi morali omejiti gradnjo zasebnih stanovanj in dajati prednost javnim soseskam? »Gradnja stanovanj v zasebnem sektorju nedvomno prispeva k blaženju stanovanjske krize,« je bil jasen Sendi, ki je še dodal, da niti v nekdanji Jugoslaviji država ni zmogla zagotoviti dovolj družbenih stanovanj, da bi dohajala dejanske potrebe naraščajočega prebivalstva. »Nihče ne pričakuje, da bodo zasebne stanovanjske soseske same rešile stanovanjski problem vseh iskalcev stanovanj. Zasebna stanovanjska gradnja zgolj dopolnjuje ponudbo javnega sektorja, ki se je v obdobju po osamosvojitvi žal izkazala za izrazito nezadostno. Zato lahko sklenemo, da zasebna stanovanjska gradnja nedvomno pomembno prispeva k blaženju stanovanjske krize.«

So najbolj ranljivi na boljšem kot pred 20 leti?

Kako pa bi Ljubljana prestala oceno tega, kako je v 20 letih poskrbela za najbolj ranljive prebivalce, med njimi odvisnike in brezdomne osebe? »Težko je podati pošteno analizo mestne politike na področju socialnega varstva, že zato, ker je ta vpeta v širše silnice, spremembe, pa tudi v državne politike in ne nazadnje globalne trende,« je pojasnila Špela Razpotnik z ljubljanske pedagoške fakultete. Mestna občina je po njeni oceni veliko naredila na področju varstva najbolj ranljivih občanov. Občinska in državna mreža za socialno varstvo sta se razširili. Okrepila se je tudi vloga nevladnih organizacij, predvsem Šenta in Kraljev ulice. Slednji po novem upravljajo nov občinski center za brezdomne na Poljanski, ki so ga odprli septembra.

Kljub povečanim institucionalnim kapacitetam pa se zdi, da je brezdomnih oseb in uporabnikov drog na ulicah Ljubljane več kot pred 20 leti. Pri tem pa ni jasno, ali jih je dejansko več ali so samo bolj vidni. »Javna območja in poslopja, ki so predvsem v središču mesta služila kot zatočišča uporabnikom storitev programov na področju drog ali brezdomstva, se zapirajo, krčijo, preoblikujejo in ograjujejo, posledično zmanjkuje prostora za te prebivalce mesta, po drugi strani pa se ne odpirajo novi prostori, ki bi odgovarjali na njihove potrebe,« je pojasnila Razpotnikova. Posamezniki na ulici so v preteklosti lahko našli zavetje v zapuščenih stavbah ali mestnih podhodih, kamor pa nimajo več dostopa, zato so na bolj vidnih mestih. Denimo z območja AKC Metelkova so začeli izganjati odvisnike, podhod Ajdovščina pa so zaprli.

Pri tem je opozorila na proces gentrifikacije, ki je stranski učinek velikega razvoja, ki ga je mesto doživelo v zadnjih 20 letih. »Občinska politika je tista, ki izrinjanje lokalnega in nepremožnega prebivalstva iz središča mesta in drugih jeder sosesk dopušča in spodbuja, s tem pa ustvarja med seboj odtujene dele mesta in center, ki na videz ni več namenjen lokalnemu prebivalstvu, ampak bolj mimobežnim obiskovalcem, ki vanj pridejo tudi za manj kot 24 ur.«

S pomanjkanjem stanovanj se povečajo tudi stiske najbolj ogroženih, poveča se tveganje brezdomnosti. Pri tem je dodala, da so bile številne soseske umeščene v prostor brez razmisleka o potrebni socialni infrastrukturi. Tudi mi smo večkrat poročali o prenatrpanih šolah in mestnih avtobusih v Polju in na Brdu, kjer za velike soseske niso načrtovali dodatnih institucij in storitev. Tudi zasebne soseske se umeščajo v prostor, kjer je veliko javne infrastrukture, obrnjeno pa sosedje nimajo koristi od zasebnih investicij. »Predvsem pa je bila ta gradnja boleča zato, ker v teh elitnih soseskah ni nobenega prostora za stanovanjsko ranljive ali izključene, te, ki so v čakalnih vrstah za pridobitev bivalne enote ali stanovanja. Ne želimo si Ljubljane dveh hitrosti, a se bojim, da ravno zaradi tovrstnih posegov in gentrifikacije to postaja.«

Kot pozitivno plat županovanja je izpostavila, da je Ljubljana v zadnjih 20 letih ostala odprta do tujcev, kar ocenjuje kot pomembno zaslugo aktualnega župana. »K ohranjanju strpnega govora in odprtosti za raznolikost je, vsaj na deklarativni ravni, po mojem videnju veliko prispeval prav župan. In to ni malo ali nepomembno, obenem pa je še kako ključno, da se sprejemajočega besednjaka in odnosa do prebivalstva striktno držijo osebe, ki so na odgovornih položajih, kot je županski. Mislim, da je v tem župan vsem prihodnjim lahko zgled.«

Obdobja škandalov in protestov

V 20 letih se je zamenjalo devet vlad, od tega sta samo dve imeli polni mandat. Ob vseh vladah in sedmih predsednikih vlad pa je bil na ljubljanskem Rotovžu vedno Janković. Tudi v Ljubljani so se v tem času seveda vrstili različni škandali, policijske preiskave in neuspešni sodni procesi zoper župana. Pa tudi številni protesti občanov, ki so se zaradi takšnih in drugačnih razlogov počutili preslišane ali oškodovane zaradi delovanja občine in župana. Denimo protesti uporabnikov Roga pred deložacijo in prenovo, protesti zaradi županovega prijateljevanja z Vučićem, protesti zaradi sprememb odloka glede dogodkov v parku Tivoli, vse do vrtičkarjev in letošnjega referenduma o parkirni politiki mesta, ki so ga sprožili nezadovoljni Štepanjčani.

Anica Mikuš Kos je o županovih hibah povedala naslednje: »Želim pa spomniti vse, ki bodo ob volitvah presojali delovanje Zorana Jankovića, da ima vsak med nami tudi svoje šibke strani in zmotne presoje, da delamo napake in da nikoli ni mogoče zadovoljiti vseh članov neke množice. Pri oceni človeka in njegovega delovanja je pomembno upoštevati kontekst, oceniti vrednost in koristnost celote lastnosti in dejanj človeka ter mero prizadevanj za dobrobit drugih in skupnosti.«