Prva pomembna prometna ureditev Ljubljane je bil električni tramvaj, ki je po mestnih ulicah prvič zapeljal 6. septembra 1901. »Ljubljana je takrat štela okoli 40.000 prebivalcev in se je hitro razvijala v sodobno srednjeevropsko mesto. Začetki tramvajskega prometa so bili skromni. Ob odprtju je imel vozni park 13 pogonskih vozov in eno prikolico, tramvaji pa so lahko sprejeli po 30 potnikov. Že prvi dan obratovanja so prodali 6400 vozovnic, do konca prvega leta pa so tramvaji prevozili približno 136.000 kilometrov in prepeljali okoli 330.000 potnikov,« so pojasnili na LPP.
Tramvaj je tako hitro postal del vsakdanjega življenja Ljubljančanov. Sprva ga je upravljalo avstrijsko podjetje, ljubljansko tramvajsko podjetje pa se je imenovalo Splošna maloželezniška družba. Leta 1929 se je preimenovalo v Električno cestno železnico (ECŽ), mesto pa se je v tridesetih letih lotilo obsežne posodobitve voznega parka in prog.
S tramvaja na trolejbus
Ljubljana je v naslednjih letih močno zrasla, zato se je začelo širiti tudi tramvajsko omrežje. »Nove proge so mesto povezovale s Šiško, Vičem, Šentvidom, Žalami in drugimi predeli. Leta 1940 je bilo tramvajsko omrežje dolgo 21,4 kilometra, kar je bilo približno štirikrat toliko kot ob začetku obratovanja,« so zabeležili na LPP.
Še večji skok se je zgodil v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so potrebe po javnem prevozu močno narasle. Na LPP so zapisali, da obstoječe tramvajsko omrežje takrat ni več zadostovalo potrebam razvijajočega se mesta in so bili zato primorani iskati nove rešitve. Ena takšnih je bil prvi trolejbus, ki je vozil med Gospodarskim razstaviščem in Ježico. Začel se je postopni prehod s tramvajskega na trolejbusni in avtobusni promet.
Po 57 letih je prišel čas slovesa od tramvaja. Dvajsetega decembra 1958 je opravil zadnjo vožnjo po Ljubljani, od njega pa se je poslovilo več tisoč ljudi. Tramvaj je v skoraj šestih desetletjih postal tako prepoznaven del mesta, da je spomin nanj živ še danes.
Obdobje električnih avtobusov
»Po ukinitvi tramvaja se je širilo trolejbusno omrežje, vendar tudi to obdobje ni trajalo dolgo. Avtobusi so zaradi svoje prilagodljivosti in neodvisnosti od električnega voznega omrežja postopoma prevzemali vse pomembnejšo vlogo. Zadnji ljubljanski trolejbus je vožnjo opravil leta 1971, s čimer se je zaključilo še eno pomembno obdobje električnega javnega prevoza v mestu,« so pojasnili.
V naslednjih desetletjih pa so avtobusi postali najpomembnejši del ljubljanskega javnega prometa. Mreža linij se je širila skupaj z mestom in njegovim zaledjem, podjetje pa je doživljalo številne organizacijske spremembe. Skozi zgodovino so se tako zvrstila imena Splošna maloželezniška družba, Električna cestna železnica, Ljubljana-Transport, Viator, SAP-Viator, Integral in nazadnje Javno podjetje Ljubljanski potniški promet – LPP.
Novo obdobje je pomenilo posodobitev voznega parka, linij, načinov poslovanja, informiranja potnikov in standardov varnosti in udobja. V novejšem obdobju so pomembne spremembe prinesli kartica Urbana, mobilna aplikacija Urbana in sodobni načini plačevanja, hkrati pa so se izboljševale informacije za potnike in dostopnost vozil. Z rumenimi pasovi je javni potniški promet na posameznih pomembnih prometnih koridorjih dobil tudi več prednosti v prometu. Zadnje obdobje so zaznamovali električni in vodikovi avtobusi, ki trenutno že vozijo na številnih linijah. Kmalu naj bi se zgodila tudi prenova sheme linij.
Ne le zgodovina avtobusov, temveč tudi prebivalcev
Pomembno obletnico bodo z razstavo Avtobusi in trolejbusi Ljubljane 1927–1994 obeležili tudi v Muzeju novejše zgodovine, kjer si bodo obiskovalci preteklo podobo prometne Ljubljane lahko ogledali do 8. oktobra. »Razstava Avtobusi in trolejbusi Ljubljane 1927–1994 obiskovalca popelje skozi skoraj sedem desetletij razvoja mestnega prometa ter skozi zgodbe vozil, ulic in ljudi, ki so soustvarjali prometno podobo Ljubljane. V dobrem stoletju se je mesto iz okolja vozov in konjskih vpreg razvilo v sodobno prestolnico, usmerjeno v trajnostno mobilnost, v kateri pomembno vlogo igrajo sodobni avtobusi, električna in hibridna vozila ter druge trajnostne prometne rešitve,« so zapisali v muzeju.
Razstava je nastala kot produkt dolgoletnega sodelovanja med Muzejem novejše zgodovine in raziskovalcem zgodovine ljubljanskih avtobusov in trolejbusov Jožefom Trpinom. »Zanimanje za mestna vozila je kazal že v otroštvu, ko je kot desetletni deček leta 1958 začel zbirati zapiske, fotografije in časopisne izrezke. Svoje zasebno gradivo je pozneje nadgradil z raziskovanjem arhivov, muzejev in zbirk ter ustvaril celovito dokumentacijo o razvoju javnega prometa v Ljubljani,« so pojasnili.
Osrednji del razstave predstavljajo izbrane arhivske fotografije iz fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zasebnih zbirk in arhiva Ljubljanskega potniškega prometa (LPP). Fotografije ne prikazujejo le vozil, temveč tudi njihovo vpetost v vsakdanje življenje mesta: prometne ulice, mestne četrti, spreminjanje urbanega prostora in ljudi, ki so jih uporabljali. Ob njih so predstavljeni izvirni tehnični načrti trolejbusov in avtobusov, ki razkrivajo natančnost, znanje in ustvarjalnost njihovega avtorja.
»Med zanimivostmi, ki jih razstava razkriva, je tudi dejstvo, da je Jožef Trpin pri svojem raziskovanju skrbno beležil številne podrobnosti, ki bi se sicer lahko izgubile – od zunanje podobe vozil do njihove notranjosti in posebnosti posameznih serij. Razstava tako prometne zgodovine Ljubljane ne predstavlja le kot zgodovino vozil, temveč tudi kot zgodovino mesta in njegovih prebivalcev,« so sklenili v muzeju.