Stavbo na Strossmayerjevi 1 dijakinje in dijaki Gimnazije Poljane obiskujejo že od leta 1908, čeprav so srednjo šolo ustanovili osem let prej. V več kot stoletju je šolska zgradba preživela različne politične, družbene, izobraževalne in prostorske preobrazbe ter tako sčasoma (p)ostala izobraževalna ustanova sredi mesta, katere značaj je mogoče spoznati že takoj za njenimi vhodnimi vrati. Deli šolske zgradbe imajo zgodovinsko vrednost, drugi so prenovljeni in posodobljeni, z dodatnimi prostori, namenjenimi učnemu procesu, ter s prireditveno dvorano še nadgrajeni. Posamezne učilnice so poslikali sodobni likovni ustvarjalci, celo nekdanji poljanci, med njimi tudi letošnji nagrajenec Prešernovega sklada oblikovalec Nejc Prah, katerega delo je v učilnici za španščino.
Monumentalen del notranjosti Gimnazije Poljane pa je zagotovo njen osrednji hodnik, predvsem pa veliko in svetlo stopnišče, ki ima prav tako zgodovinsko vrednost in s katerim prostor diha ter je hkrati neke vrste galerija. V šolskem stopnišču je ujet poljanski duh – širina in odprtost, na njem se srečujejo dijaki in profesorji, prepletajo umetnost, humanizem in naravoslovje ter sobivata tradicija in sodobnost. Vse to, kar Gimnazija Poljane je in želi biti.
»Danes je Gimnazija Poljane šola, ki temelji na dobrih medsebojnih odnosih, ustvarjalnem duhu in dosežkih na področju znanja ter obšolskih dejavnosti, kar dokazuje tudi to, da je na različnih področjih slovenske družbe veliko vidnih poljancev. Ti so naš ponos in vzor za vse. Eden od ciljev praznovanja je namreč ta, da dijake spodbujamo k postavljanju visokih ciljev in želje po znanju,« ob praznovanju 120-letnice šole pravi ravnatelj Bojan Bogatec Končan. Gimnazija Poljane svojo identiteto gradi v »povezovanju klasične tradicije in večkulturne podobe sodobnega sveta. Dokazuje jo z razumevanjem in ustvarjanjem v času in prostoru, z aktivnim pristopom do problemov, razvijanjem idej, s kritičnim premislekom in odkrivanjem sveta. Poljanec raste preko notranjih nasprotij in zunanjih pojavov na poti v samostojnost,« pa o današnji gimnaziji na Strossmayerjevi ulici pravi profesorica španščine Natali Žlajpah, ki je bila še prej tudi dijakinja Poljan.
»Adolescenca je težek del našega življenja, ker se iščemo, zato je pomembno, da imamo na Poljanah veliko različnih vsebin, tako umetniških kot športnih, v katerih se lahko preizkušamo. Poljanski duh opredeljuje sproščenost in to, da se imamo radi,« svoje izkušnje na Gimnaziji Poljane posreduje dijakinja drugega letnika Maruša Gantar. Da je velika tema njihove gimnazije vprašanje poljanskega duha, pojasnjuje tudi dijakinja iz tretjega letnika Neža Vadnjal: »O tem sem se pogovarjala z enim od profesorjev, ki je rekel, da so gimnazijska leta težka, s čimer se strinjam, saj greš v tem obdobju čez precej zagatne izkušnje, in na Poljanah ti v tem smislu nudijo varno okolje. Tu so zelo v redu ljudje, tako dijaki kot profesorji. Med različnimi posamezniki gotovo najdeš koga, ki ti je blizu, lahko raziskuješ svoje interese in s profesorji vzpostaviš človeški odnos.« Čemur pritrjuje tudi Andraž Plavčak iz drugega letnika, ki poudarja, da se je tudi sam zelo povezal z dijaki in profesorji. »Z dijaki na prijateljski, s profesorji pa na bolj profesionalen, ampak tudi na človeški način. Lahko jim zaupaš, se pošališ, poveš, kaj te muči, in se z njimi pogovoriš. Profesorji imajo zelo veliko vlogo v naših življenjih,« še svoje izkušnje v pomembnem obdobju posameznika posreduje dijak. Vsi trije mladi sogovorniki pa poudarjajo, da na šoli občutijo odprtost in sprejemanje. Da gre torej za okolje, kjer lahko na različne načine izraziš samega sebe in svoj odnos do sveta. »Ne počutiš se neprijetno ob tem, kakšen si,« pravi Neža Vadnjal. Dijaki tako govorijo o vključujočem prostoru in vrednotah ter o pomenu dostopne, razumevajoče in ljubeče avtoritete.
Bodoči intelektualci, ki jim je mar za povedano
»Na Poljanah poskušamo graditi razmišljanje bodočega intelektualca, ki mu je mar za besedo, in sicer na kakšen način in kaj izraža. Želimo odpirati glave, spodbujati razmišljanje, ki presega stereotipe in površinske ocene, ki smo jim danes pogosto priča. Stremimo h kritičnemu vrednotenju in podajanju kompetenc za življenje,« pojasni profesorica Žlajpah. Kar temelji tudi na upoštevanju raznolikosti in razpršenosti interesov vseh gimnazijcev, pri čemer se v zadnjih letih največ poljancev po maturi vpiše na študij medicine in drugih naravoslovnih področij.
Da je odprtost ena od poglavitnih potez gimnazije na Strossmayerjevi, je prepričan profesor za geografijo in španščino Dan Kardum Šibila, tudi nekdanji dijak Poljan. Ob tem dodaja, kako pomembno je, da se šola ne dogaja samo v njeni stavbi, temveč tudi drugje, da se človek v najstniških letih lahko razvija in na različnih ravneh socializira, ob čemer navede tudi pomen ekskurzij, mednarodnih izmenjav in taborov.
Gimnazija Poljane je tako vse od svojega nastanka pred 120 leti prehodila različna obdobja in v njih oblikovala svoje različne vloge. Srednješolski program so na današnji Gimnaziji Poljane začeli izvajati leta 1900, ko so tedanjo nižjo gimnazijo v licejskem poslopju na Vodnikovem trgu preobrazili v višjo gimnazijo in je leto kasneje dobila naziv II. državna gimnazija v Ljubljani. V tem času je bilo na njej sedem oddelkov in devet profesorjev. Zaradi uničenja stavbe v potresu so gimnazijo kasneje začasno preselili v zasebni vzgojni center Josipa Waldherrja na Beethovnovi ulici, kjer je ostala 12 let, vse dokler ni Cesarsko-kraljevska učna uprava zgradila nove stavbe in se je gimnazija leta 1908 preselila na Strossmayerjevo ulico 1, kjer je še danes.
Pouk na gimnaziji je prekinila prva svetovna vojna, veliko dijakov in profesorjev je bilo takrat vpoklicanih. Prostore šole so zasegli in jih uporabljali za vojaško bolnišnico z 207 posteljami. V njej so bile tudi pisarna Rdečega križa, kapela, vojaška kuhinja in bolniška kopalnica. Leta 1918 so srednjo šolo obnovili. Učni jezik je postal slovenski, po številu dijakov je bila v prvih letih po vojni največja slovenska gimnazija. V šolskem letu 1928/1929 so uvedli tudi ženske oddelke, v šolskem letu 1937/1938 pa so bila vpisana samo dekleta in je šola postala mestna realna gimnazija za dekleta.
Izobraževalna ustanova je preživela tudi drugo svetovno vojno. Po letu 1945 se je preimenovala v I. državno gimnazijo in bila med letoma 1958 in 1964 zaradi šolske reforme začasno ukinjena, dokler ni znova zaživela. Kasneje je še večkrat spremenila svoje ime, leta 1990 pa je šola ponovno postala Gimnazija Poljane in se tako v 20. stoletju vsega skupaj štirinajstkrat preimenovala.
Pristni in spoštljivi odnosi
»Gimnazija Poljane mi je veliko pomenila in z veseljem sem opravljala učiteljski poklic. Poljanski duh zaznamujejo privrženost šoli, pristni in spoštljivi medčloveški odnosi ter zavzeti dijaki. Če pokažeš človeško plat, srce in strast do predmeta, učenci to zaznajo, in to je neverjeten občutek,« pravi pravkar upokojena profesorica za zgodovino in umetnostno zgodovino Klavdija Volk Vujić, ki je skupaj s Sašo Perović ob letošnji obletnici šole uredila drugi del spominskega zbornika z naslovom Poljane spomina, ob tem pa v drugi publikaciji tudi seznam maturantov od 1907 do 2019 in zaposlenih med letoma 1900 in 2019.
»Najpomembnejši je odnos z dijaki, ki temelji na sodelovanju, ne na ustrahovanju. Dokler obstaja stik med učitelji in dijaki, je vse lepo in prav,« pa spomine in pogled na učiteljski poklic v svojem 90. letu starosti posreduje eden od legendarnih poljanskih profesorjev Dušan Maher, ki je učil slovenščino.
V drugi polovici sedemdesetih let je Gimnazijo Poljane obiskovala tudi igralka Saša Pavček, ki se je takole spominja: »Imela sem odlične profesorje, mnogi med njimi so bili srčni, široki ljudje. Da ne bi pozabila na stres v klopeh, me še tlačijo more, v katerih popravljam cveke pri kemiji in matematiki. Neprecenljivo je, da so takrat nastala prava prijateljstva, ki trajajo še danes.«
V letih od 1977 do 1980 je Gimnazijo Poljane, ki je takrat imela sloves zahtevne gimnazije, obiskoval zdravnik, pesnik, kolumnist in esejist Alojz Ihan. Bila je mestna gimnazija »za primestno dijaštvo, ki je verjelo v to, da je konservativna tradicija šole najboljši avtobus za pot do poklicnih sanj«. Ob gimnazijskem izobraževanju pa je, kot poudarja sogovornik, tako od sošolcev kot od profesorjev prejel tudi mnoge življenjske lekcije, ki jih »nujno potrebuje pubertetnik z marsovsko opletajočimi rokami in nogami, ki jih živčni sistem še ne obvlada«. Sam je na primer dobil opozorilo, da skrivanje pod romantičnim psevdonimom, s katerim se je podpisal pod svoje prve spise v Mladem poljancu, ne vodi v pravo smer. »Prof. Tine Logar mi je pred celim razredom povedal, da je podpis bistven del literature in umetnosti nasploh, ne le za tiste, ki podpisano lažje (pre)berejo, ampak še bolj za pišočega, ki šele z javnim podpisom pod tekstom zanj zastavi svoje ime, s tem pa se sproži v pišočem nagon, da bo tekst naslednjič še bolj njegov, osebno angažiran, boljši. Brez te 'šole' mi ne bi prišlo na misel, da začnem tekste pošiljati v literarne revije, časopise, na založbe,« pravi zdravnik in esejist. Vendar to za Ihana ni bilo edino pomembno spoznanje, ki ga je doživel v tem obdobju in prenesel še v svoja kasnejša leta ter delo. Znanstvenika je gimnazijska profesorica Brelih na biološkem krožku naučila, da je edino, kar pri raziskovanju šteje, fanatizem. »Samo s fanatizmom lahko povsem različni ljudje začnejo dihati kot eno v prizadevanju za skupni cilj. In samo s fanatizmom nastanejo stvari, na katere smo lahko ponosni, ko prenehamo biti fanatiki,« še o Poljanah dodaja zdravnik.
Gimnazijska leta v času velikih športnih dogodkov
V času usmerjenega izobraževanja je sedanjo Gimnazijo Poljane med letoma 1982 in 1986, »se pravi v času med svetovnima prvenstvoma v nogometu v Španiji in Mehiki«, obiskoval tudi novinar Igor E. Bergant. Da je bilo to v času velikih športnih dogodkov, je pomembno zato, ker je »zadnji mesec našega šolanja minil v znamenju javnih stav glede rezultatov mehiških tekem. Z naskokom najboljši v napovedovanju je bil profesor matematike Marjan Vagaja. Še vedno ga v mislih vsega ponosnega vidim pred razpredelnico z rezultati.« In kot še nadaljuje Bergant, »smo si nogometni finiš v našem razredu lahko privoščili, ker smo pred zadnjim mesecem, vsaj tako mislim, pridobili dovolj znanja in poučnih izkušenj, kar nam je pomagalo v podaljških naših življenj«. Sam je bil v jezikovnem razredu, zato so ga najbolj zaznamovali tuji jeziki, predvsem način poučevanja in pristop k pridobivanju znanja nasploh. »Glede na to, da se učenje novega nikoli ne sme končati, je bila to izvrstna življenjska izkušnja, pri čemer posebej izpostavljam učiteljico francoščine Maričo Pohar. Ob tem je bila tudi naša razredničarka. Tudi v tem je bila izvrstna,« zaključi novinar.
Med letoma 1987 in 1991, ko je bila šola na Strossmayerjevi 1 še Srednja šola za družboslovje, jezikoslovje in splošno kulturo Vide Janežič, nato pa se je leta 1990 po šolskih reformah in družbenih spremembah preimenovala v Gimnazijo Poljane, jo je obiskoval tudi odvetnik Dino Bauk. To so bila tudi zadnja štiri leta Jugoslavije, podčrta sogovornik, »obdobje, ki je zelo močno določilo parametre mojega osebnega operacijskega sistema. Svoboda je tista beseda, ki objame in zaokroži vso tisto množico prizorov, ki se mi, kot bi se filmski trak vrtel na very fast forward, v spominu zvrstijo vsakič, ko pomislim: 'Poljane'.« Malo pa je, kot nadaljuje odvetnik, teh prizorov v šolskih klopeh, veliko več jih je v legendarnem poljanskem parku za šolo, na bregovih Ljubljanice, v Marxovem in Leninovem parku, Tivoliju, starem Riu in še kje. »Poljane so bile zame prostor, mnogo širši in manj zamejen od tistega, ki ga ograjujejo zidovi gimnazijske stavbe in ograja okoli nje.« V to obdobje najstniške svobode, kot mu pravi Dino Bauk, so takratni profesorji in profesorice, Pluško, Albert, Leitgeb, Alenka Šoba, Majda Novak Vagaja, Klavdija Volk in mnogi drugi, »ne preveč avtoritarno, angažirano pač (bodisi ko so nam v branje dajali Dostojevskega, Krležo, Lermontova, Kafko, Haralambosa, Hemingwaya ali Debeljaka, bodisi ko so nam predvajali filme Kieslowskega, Viscontija in Formana ali pa popevke Adriana Celentana, še najbolj pa, ko so z nami odprto razpravljali o času, polnem zgodovine in sprememb, v katerem smo takrat živeli) vgradili še skupne intelektualne temelje, na katerih smo si potem, v nadaljnjih tridesetih letih, zgradili samosvoje in med seboj tudi zelo različne osebnosti in življenja. A temelj in vezivo vseh sta ostala enaka. Svobodomiselna. Odprta. Poljanska.«
Letošnjo obletnico Gimnazije Poljane so na šoli že obeležili s prireditvijo in izidom zbornika, velika proslava, ki jo pripravljajo sedanji in nekdanji poljanci, učenci in učitelji, pa bo jutri, 8. marca, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
