Vaša knjiga se neposredno dotika bralcev s področja nekdanje Jugoslavije. A kako to, da razen v Sloveniji v drugih državah nima svojega založnika?

Verjetno zato, ker sem povsem izločena iz srbske kulturne scene. Nimam svojega založnika in sama tržim svoje knjige, mediji in literarni kritiki pa se pretvarjajo, da ne obstajam. Gre za tipično ogroženost večinoma moških kulturnikov nad uspešno žensko, ki povrhu ne piše "resne" literature. Na Hrvaškem so mi sicer prevedli knjigo Ono sve što znaš o meni (Vse tisto, kar veš o meni)...

Prevedeno? Iz srbščine v hrvaščino?

Da, vsi se skoraj polulajo od smeha, ko to slišijo. Igor Mandić (znani hrvaški publicist, op. p.) je dejal, da je škandalozno, da so jo prevedli, ne samo zato, ker gre za skoraj isti jezik, temveč zato, ker so jeziku odvzeli "žmoht". Toda to je povsem drugačen roman… Samo moj prvi roman, Dnevnik srbske gospodinje, je vpleten v politični in geografski kontekst, sicer pa pišem pripovedi o ljudeh, osamljenosti, sodobnem življenju, iskanju ljubezni. Moji junaki se stalno potikajo po knjižnicah, včasih iščejo neki stavek, ki jim bo rešil življenje, drugič neko knjigo ali pisatelja, tretjič so sami pisatelji. V bistvu promoviram branje, ker so knjige najlepši, najenostavnejši, najcenejši in najučinkovitejši način, da spremenimo življenje, ne glede na to, ali jih beremo ali pišemo. Tony Parsons je rekel: "Pišem knjige, ker so psihoanalitiki predragi." Življenja svojih bralcev spreminjam na boljše, ker jim ponujam to malo sladko upanje: ne potrebujemo nič spektakularnega, da bi bili srečni.

Torej se po prvi knjigi niste več vračali k političnemu kontekstu. Ali se je družba tako spremenila, da vas družbeno-politična vprašanja več ne nagovorijo?

Danes nam je vsem jasno, da je vsak pogovor o politiki farsa. Ljudje so utrujeni od politike, moja sreča pa je, da sem to ugotovila deset let pred drugimi. Iz naše literature in gledališča so spodili ljubezen, lepoto, plemenitost, vzvišenost. Da bi vas sprejeli kot resnega pisatelja, morate govoriti o kakšni odvratnosti, incestu, nasilju ali sovraštvu. Ravno zato hočem pokazati, da pisanje o ljubezni ni kič in nekaj cenenega, temveč je lahko dobro in humorno.

Tudi Dnevnik srbske gospodinje je pripoved o ljubezni in dveh generacijah žensk. Na koncu celo napovedujete novo generacijo: Anđelka izve, da je noseča, in slavnostno napove, da bo sama vzgajala otroka, kot Srba in pravoslavnega kristjana. Kakšna bo torej ta generacija?

Anđelka se pri koncu romana pač na nekaj "obesi" in v tem ni nič slabega. Mar je slabo, če otroke vzgajamo tako, da se ne sramujejo tega, da so Srbi, Hrvati ali Slovenci ter kristjani, kar je tradicija njihovih prednikov? Knjigo sem sicer končala marca 2000, ko je bil Milošević še na oblasti, in tedaj sem še imela neko upanje v boljši jutri, ki ga napovedujem na koncu. Upanje je trajalo, dokler niso ubili premierja Zorana Đinđića, zdaj pa smo ga izgubili, ne samo v Srbiji, temveč v celi Evropi. Jasno nam je, da so politiki le marionete in so spremembe možne samo v lastnem mikrosvetu.

Zanimivo je, da se Evrope vse bolj polašča nacionalistična retorika politične desnice, ki je prikazujete tudi v svoji knjigi. Kako to pojasnjujete?

Mi smo svojo katarzo že doživeli in se Evropa komaj zdaj sooča s tem, kar se nam je v Jugoslaviji zgodilo pred 20 leti. Tudi njej je vsiljena pripoved o federaciji, enotnosti in uniformnosti. Stari pregovor pravi: bolj ga pritiskaš, bolj se upira. V Srbiji so se po pritisku nacionalizma ljudje začeli množično obračati h kozmopolitantstvu. Pri nas zato že deset let ne obstaja nestrpnost do drugih, prav nasprotno, že veliko časa prevladuje odnos "dobro jutro svet, rad bi te objel!" To so normalni procesi. Moja junakinja je metafora povprečnega Srba in njegovega tavanja od nacionalizma, Miloševića, četnikov... Njena mati Desa je zopet metafora druge Srbije, ki je najlepše trenutke doživela v komunizmu in je zato proti Miloševiću. Obenem pa imata obe svoje stranpoti in napačne izbire. Toda nisem strog haaški sodnik svojim junakom: v trenutku, ko spoznajo in priznajo svojo napako, imajo pravico do novega poskusa.

Vaša knjiga gotovo spodbuja soočenje s kolektivno odgovornostjo v vojni, vendar pogosto rečemo, da se Srbija ravno s tem še ni soočila.

Ne bi govorila o kolektivni odgovornosti. Ljudje se soočajo z osebno odgovornostjo. Tu pa imam neko drugo tezo in menim, da sem z njo zadela v polno. Verjamem namreč, da ideološke izbire ne nastajajo na podlagi nekih filozofskih prepričanj, ali zato, ker smo dobri ali zli, temveč zaradi majhnih, osebnih, pogosto bizarnih razlogov. Mojo junakinjo je pustil tip, ki je v času komunizma koketiral z nacionalizmom, nato pa v času nacionalizma postal veliki kozmopolit. Povrhu ji je prilepil klofuto. In ona potem sliši Miloševićevo parolo "noben vas ne bo tepel", ki je popolnoma pritegne. To je ta humorni obrat, s katerim poženem zgodbo in obenem orišem osebne razloge, zaradi katerih se nekdo odloča za to ali ono.

In za kaj se po vašem mnenju danes odločamo?

Sodobna ideologija ni več povezana z nacionalizmom, temveč s tem, kaj so nam naredili, da smo tako grozno uniformirani. Pred enim mesecem so me povabili na nacionalno televizijo v politično oddajo in sem jim ob prvi priložnosti prisolila: "Ne skrbite, ali bomo šli v Evropo ali ne. Deportirali nas bodo. Evropa je novo luksuzno koncentracijsko taborišče!" Kmalu nam bodo rekli, naj gremo ob desetih zvečer spat, dnevno pa se lahko dve uri sprehajamo po dvorišču. Poglejte katero koli mesto v Evropi: ljudje samo hodijo z nakupovalnimi vrečkami v rokah, ob desetih zvečer je vse zaprto, ne smeš kaditi, ne smeš piti, lahko pa se seveda drogiraš. Ljudje so neverjetno osamljeni. Poglejte simboliko tega, da so nam ukinili žarnice in nas prisilili, da sedimo pod neonskimi lučmi. To je osvetlitev zapora, kasarne, umobolnice, policijske postaje. Kako naj pod neonkami ustvarjamo, pišemo poezijo, se ljubimo, poslušamo glasbo? Od nas delajo vojsko nezavednih sužnjev in vse, kar se nam dogaja, je ogromen resničnostni šov. Ne verjamem v nobena gibanja, samo v moč posameznika, da se izbori za neko majhno resnico in to naredi samo tako, da se oddalji od medijske manipulacije in sam poišče izvire lepega, plemenitega in vzvišenega.