Za spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, pet let zapora, za kazanje pornografskih vsebin tako mladi osebi šest mesecev zapora, za izdelavo pornografskega gradiva pa deset mesecev zapora – to so kazni, ki so jih na kranjskem sodišču izrekli starejšemu moškemu iz Škofje Loke. Enotno kazen so določili na šest let in tri mesece zapora, in čeprav se je obramba nato pritožila še na sodišča višjih stopenj (nazadnje na ustavno sodišče) ter predlagala razveljavitev sodbe (oprostitev ali pa vsaj ponovljeno sojenje), ji ni uspelo.
Starša sta obsojenemu večkrat zaupala v varstvo svoje tri otroke, tudi deklico, ki jo je, kot se je izkazalo, spolno zlorabljal dve leti. Včasih ji je dal denar, potem pa jo opomnil, češ, koliko sem ti dal, zdaj pa stori določeno spolno dejanje. Na sodišču se je zagovarjal, da je denar dajal tudi njenemu bratu in sestri, koliko, pa je bilo odvisno od njihove starosti in tega, kaj so kupovali. Toda za kaj je v resnici šlo, kaže njena reakcija ob eni takšnih priložnosti, o kateri je pričala na sodišču: rekla mu je, da ga nihče ni silil, da ji je dal denar, in da zahtevanega (oralnega zadovoljevanja) ne bo naredila, ker »gredo v usta lahko le hrana in pijača«.
Ponoči v dnevni sobi
Pri njem so našli več fotografij deklice, na katerih je bila pomanjkljivo oblečena ali gola. Po njegovih besedah jih je naredil, ker je »slečena tekala okrog in je bila pri tem simpatična«. Ona pa je povedala, da ji je naročal, kako naj se postavi, da bodo na sliki vidni njeni spolni organi. Obramba je trdila, da konkretne fotografije ne predstavljajo pornografskega gradiva, ker niso bile izdelane za spolne namene, temveč za namene umetniškega ustvarjanja.
Kazal ji je tudi pornografske filme. Obsojeni je to zavračal, češ da ji je pokazal le enega v »okviru pogovora o nastanku dojenčka«. In da je trajal le deset sekund, s čimer po mnenju obrambe »ni bila dosežena kriminalna količina očitanega kaznivega dejanja«. Trdila je tudi, da je pornografija lahko namenjena le doseganju vzburjenosti obsojenca in povečanju njegovega spolnega užitka. Kar po njenem mnenju pomeni, da je pornografske filme predvajal sebi in ne deklici ter da torej očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti naklepno. Lahko da bi mu očitali zgolj dejanje iz malomarnosti, ki pa v konkretnem primeru ni kaznivo. Sodišče se ni strinjalo. Prvič, sam je priznal »hoteno« prikazovanje filmov (zaradi razlage »nastanka dojenčka«). Drugič, nikoli ni rekel, da je film videla pomotoma. In tretjič, oškodovanka je natančno opisala, kdaj ji je predvajal film. Ko je ponoči po njegovem naročilu prišla k njemu na kavč v dnevni sobi in je nad njo izvrševal spolna dejanja.
Brez dokaza o konstruktu
Ker se je vse skupaj dogajalo skrivoma, je moralo sodišče odločiti, kdo govori resnico. On ali ona. Njeno izpoved sta potrdili izvedenski mnenji psihiatra in klinične psihologinje, rezultati DNK-analize ter pričanje njenih staršev in babice. Moški se je zagovarjal, da gre za konstrukt slednjih, a za to sodišče ni našlo nobenega dokaza. Med starši in obsojenim ni bilo nobenega spora, bili so v dobrih odnosih, če tega ne bi bilo, mu navsezadnje otrok ne bi zaupali v varstvo.
Po maminih besedah je bila deklica solidna učenka, v kritičnem obdobju pa je bilo, »kot bi se zaletela v steno«, začela je stagnirati in postala bolj jokava. Izvedenka pa je opozorila na nočne more, stisko ob vsebinah, ki spominjajo na dogajanje, ob moških, ki spominjajo na obsojenca, vsiljive podobe dogajanja, čustvene težave (depresivnost, anksioznost, suicidalnost) in spremenjeno odzivanje (samopoškodovanje, težave s spanjem).
Obramba se je pritoževala tudi, ker so jo zaslišali le v sodni preiskavi, ko se je moški zagovarjal z molkom. A to, da se je na glavni obravnavi odločil zagovarjati, ne more biti razlog za njeno ponovno zaslišanje, je ocenilo sodišče. V sodni preiskavi je namreč imel zagovornika in ta je imel možnost zastavljati vprašanja in razčistiti dejansko stanje.