»Ne, ne bom pričala. Že kakšnih šestkrat sem vse povedala. No, na sodišču pač enkrat,« je bila odrezava 54-letna nečakinja Antona Kovačiča, ki mu tožilstvo očita skrunitev maminega trupla in goljufijo. V stanovanju v Majaronovi ulici v ljubljanskem Savskem naselju naj bi namreč kar osem let in pol skrival truplo mame Klare. Tega so konec novembra 2020 policisti našli mumificiranega. Sodeč po obtožnici je Kovačič ves ta čas dvigal njeno pokojnino. Krivdo je 73-letnik že večkrat zanikal. Klara je bila pričina babica, obtoženi je njen stric. V sodni dvorani se včeraj nista pogledala, oba sta strmela naravnost predse. Štiriinpetdesetletnica je uveljavila možnost pravne dobrote in včeraj ravno zaradi sorodstvenih vezi z obtoženim na sodišču molčala. Je pa bila v dvorani tako dolgo, da je sodnik Marko Justin prebral, kaj je konec maja leta 2022 povedala preiskovalni sodnici.
Slabi družinski odnosi
Odnosi so se v družini Kovačič skrhali že dolga leta prej, preden je gospa Klara »izginila«. Nečakinja je v preiskavi pojasnila, da s stricem do takrat niso govorili že kakšnih petnajst let, njena mama pa se je nekje na prelomu tisočletja skregala z babico in odtlej prav tako nista imeli stikov. »Zavedam se, da vse skupaj zveni kaotično. Odnosi so pač bili slabi. Stric Anton je po ločitvi od žene postal še bolj čuden kot prej, z njim nočejo imeti stikov niti njegovi otroci,« je pojasnila leta 2022. Na eni strani babičinega stanovanja je bila vedno spuščena roleta, na drugi je včasih videla prižgano luč. Ko je strica enkrat srečala na avtobusu, ga je vprašala, kako to, da babica venomer leži v temi. Odvrnil ji je, da ji je tako pač všeč. Sosedi so Antona večkrat videvali v bloku, tudi njej pa se je zdelo, da je živel tam. Nekje je sicer slišala, da je postal brezdomec, a je vedela, da »ga babi ne bi pustila na cedilu«.
Vnukinja ni znala čisto dobro povedati, kdaj je nazadnje videla babico. Spomnila se je, da ji je leta 2009 nesla pokazat svojega tretjega otroka, ona pa je pravnuku še dala darilo. Ključev od babičinega stanovanja ni imela, jo je pa večkrat klicala ali pa šla do nje in ji trkala na vrata. »Veste, babica je bila trmasta. Če ni hotela odpreti vrat, jih pač ni. Tudi telefon je zvonil v prazno,« je pred leti pojasnila preiskovalni sodnici. Stric Anton je različnim ljudem različno govoril, kje je njegova mama Klara. Največkrat je povedal, da je v domu za starejše, od enega od sosedov pa je do zaskrbljene družine prišla celo vest, da je mrtva.
Štiriinpetdesetletnica je pojasnila, da sta s sestro po letu 2009 enkrat na leto poklicali policijo, v določenem trenutku pa tudi poklicali v vse domove za starejše v Sloveniji, a babice Klare ni bilo v nobenem od njih. Vmes ji je stric Anton še celo zagrozil: »Povzročaš veliko problemov. Boš že še videla.« Enkrat v času epidemije koronavirusa sta s sestro poklicali policijo, po nasvetu policistke pa prijavili, da babice nista videli že dva tedna (čeprav je nista že več let). Policisti so šli na Majaronovo in skušali vdreti v stanovanje, a jim je vrata odprl stric Anton. Povedal je, da je mama v domu, vrata pa potem zaprl. Vnukinja je babico Klaro nekaj ur pozneje prijavila kot pogrešano.
Nihče ničesar zavohal …
Konec novembra 2020 so policisti vdrli v stanovanje, in kot že rečeno, v eni od skoraj nepredušno zapečatenih sob odkrili posmrtne ostanke gospe Klare. Obdukcija ni razkrila neposrednega vzroka smrti, je bilo pa po njej jasno, da gospa ni umrla nasilne smrti. Obducent je za uradni datum smrti določil 1. maj 2012, lahko pa bi umrla tudi že prej. Zaradi ugodnih razmer, med drugim zaradi nizkih temperatur, nizkega odstotka vlažnosti, odprtega okna in pomanjkanja svetlobe, je prišlo do mumifikacije trupla. Ker se tudi niso razvile bakterije, del trupla v vseh teh letih sploh ni razpadel.
Na sodišču sta včeraj pričali še dve sosedi, a kaj veliko nista mogli povedati ne o pokojni sosedi ne o obtoženem. V bloku z enajstimi stanovanji se vsak pač drži zase. Ko so se s sosedi srečali, so se pozdravili in si namenili kakšno besedo, kaj več od tega pa ne. »Res nas je kar presenetilo, da nismo ničesar zavohali,« je bila ena od sosed iskrena na sodišču. Druga pa je povedala, da ji je hči ob obisku dvakrat ali trikrat omenila, da je »na hodniku ob vstopu v blok čuden vonj«, a gospa potem nikakor ni znala časovno umestiti tega komentarja. Hči bi to lahko namreč pripomnila tudi že pred desetletji …