»Še danes se spomnim trenutka, ko smo izvedeli, da je umrla. Sedeli smo na avtobusu, jokali, nismo mogli verjeti, da se je to zgodilo. Bila sem popolnoma pretresena … Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi si najbolj želela, da bi se njena zgodba končala drugače in da bi bila danes živa …« je na sodišču povedala obtožena dr. Klara Cvenkel.
Tožilka Jasmina Vesel ji očita, da je 25. avgusta 2017 v hotelu v kraju Dassia na grškem otoku Krf kot članica ekipe prve pomoči agencije Collegium Mondial Trevel, ki je organizirala maturantski izlet, pri dijakinji ljubljanske Gimnazije Poljane zanemarila bolezenske znake: tresavico, oteženo dihanje, bledico, motnje vida, mrzle noge, občasno izgubo zavesti, močne bolečine v trebuhu, krče v mečih in podhladitev. Ni prepoznala, da gre za življenjsko ogrožajoče stanje in potrebuje nujno medicinsko pomoč, niti ni obvestila zdravstvene ustanove, lokalnega zdravnika ali nujne medicinske pomoči oziroma drugih članov ekipe medicinske pomoči. Namesto tega je dekletu rekla, da jo bodo prišli pogledat zjutraj. Naročila je, naj pije vodo, dala ji je tableto proti slabosti in neznano praškasto snov. Zaradi »opustitve dolžnih ravnanj« je pri dijakinji prišlo do zastoja srca, ki je bil posledica zelo resnega zdravstvenega zapleta – imela je notranjo krvavitev. Dekle je naslednji dan ob 12.30 v bolnišnici umrlo.
Ni zaznala simptomov
Cvenklova je v pisnem zagovoru navedla, da je bila takrat študentka tretjega letnika medicine. Imela je predvsem teoretično medicinsko znanje, s samostojno obravnavo pacientov ni imela izkušenj. »To je bil moj prvi takšen maturantski izlet in prvič sem se v praksi srečevala z večjim številom mladih ljudi z različnimi zdravstvenimi težavami, največkrat povezanimi z alkoholom in izčrpanostjo,« je dejala. Ko se je tisto noč z zadnjim avtobusom vrnila v hotel, so jo dijaki prosili, da gre do dekleta, ki da ji je slabo. Dijakinja je bila bleda, rekla je, da jo boli trebuh in da je bruhala. Povedala ji je tudi, da ima podobne bolečine tudi med menstruacijo in da je vzela tableto proti bolečinam, a jo je izbruhala.
Obtožena je zagotovila, da ni zaznala simptomov, ki so navedeni v obtožnici, in da ji tudi dekletovi sošolci zanje niso povedali. Po pogovoru z dijakinjo je poklicala kolega, ki je bil prav tako del ekipe prve pomoči, in naročil ji je, naj ji izmeri temperaturo, ji da tableto proti slabosti in rehidracijsko tekočino. Če ne bo bolje, pa bo šla zjutraj v bolnišnico. Vse to je tudi naredila, temperatura je bila normalna. Kot se je zagovarjala, sta se z dekletom pogovarjali tudi o možnosti odhoda v bolnišnico in rekla ji je, da ne bi šla. »Če bi mi povedala, da želi v bolnišnico, tega ne bi preslišala ali ignorirala,« je rekla. Pa tudi, da je dijakom naročila, naj jo spet pokličejo, če se bo stanje poslabšalo. Potem je šla v sobo in zaspala.
Zjutraj neodzivna
Navedla je še, da je do naslednjega klica minilo več ur, medtem je nihče ni obvestil, da se stanje poslabšuje. Ko je takrat prišla do dekleta, je bila situacija povsem drugačna. »Bila je na tleh, neodzivna. Takrat zame ni bilo nobenega dvoma, da gre za urgentno stanje,« je izjavila. Ni se odzvala, ko jo je poklicala po imenu, ni zaznala dihanja, krvnega tlaka naprava ni izmerila. Takoj jo je začela oživljati in pri tem vključila tudi dijaka, nato so oživljanje prevzeli reševalci in pacientko odpeljali v bolnišnico.
»Če se vprašam, kaj sem takrat dejansko vedela in kaj sem v tistem trenutku lahko presodila s svojim takratnim znanjem in informacijami, ki sem jih imela, iskreno ne vem, kaj bi lahko naredila drugače. Kar sem vedela, sem povedala naprej. Ko sem bila poklicana, sem prišla,« je o prvem srečanju z dijakinjo dejala Cvenklova. In v joku nadaljevala: »Ko sem pozneje prepoznala življenjsko ogrožajoče stanje, sem ukrepala. Njena smrt je velika tragedija. To tragedijo bom nosila s seboj vse življenje.« Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem prič in sodnih izvedencev. Za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti je zagrožena kazen od šest mesecev do pet let zapora.