V primeru Filipa Zavadlava, ki je bil v začetku leta v Splitu obsojen na 40 let zapora zaradi treh ubojev, se je zgodil zanimiv, skorajda neverjeten preobrat. Zagovornik Branko Šerić se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil, prav tako Zavadlav sam. Zgodilo pa se je tudi tisto, kar se običajno ne dogaja: z Zavadlavovo pritožbo se je strinjal tudi tožilec Žarko Štrbac. Razlog je preprost. Zavadlav se je namreč v pritožbi obremenil za še hujši zločin, za kakršnega je bil obsojen. Kar je tožilec trdil že ves čas: da torej ne bi smel biti obsojen zaradi treh »navadnih« ubojev, pač pa »hujših«, storjenih iz brezobzirnega maščevanja, zaradi česar je predlagal najvišjo, 50-letno zaporno kazen.
Tožilstvo: Vse je natančno načrtoval
Šestindvajsetletni mladenič je 11. januarja lani sredi belega dne v Splitu med vožnjo z motorjem hladnokrvno prerešetal tri moške. Štiriindvajsetletnega Marina Bobana, leto starejšega Marina Ožića Paića in 37-letnega Jurico Torlaka je pokosil s 37 naboji iz kalašnikovke, domnevno zato, da bi zaščitil svojega mlajšega brata. Umorjeni naj bi jima namreč večkrat grozili zaradi visokega bratovega mamilarskega dolga. Mladi pomorščak je krivdo zanikal, trdil je, da je bil takrat na morju. Vendar so njegov zagovor ovrgli posnetki nadzornih kamer.
Tožilec Štrbac je na sojenju opozarjal, da je po nelegalni poti kupil vojaško avtomatsko puško kalašnikovko kalibra 7,62 milimetra že pet mesecev pred umori. Že takrat je začel vaditi streljanje in se pripravljati na zločin. Vse je skrbno načrtoval in hladnokrvno izvedel, je tožilec dokazoval brezobzirno maščevanje. Toda prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da za »hujši« uboj ni dovolj dokazov – obsodilo ga je za tri »navadne« uboje, za katere je zagroženo od pet do 20 let zapora. Za vsakega je dobil 15 let, ker je bil v kritičnem času bistveno zmanjšano prišteven. Po oceni sodišča bi moral za brezobzirno maščevanje obstajati nedvomen dokaz, da ga je trojica izsiljevala. Dejansko pa naj bi na to namigovale le informacije iz druge roke in posamezne obtoženčeve izjave v komunikaciji z drugimi osebami. To je v določenih izjavah sicer nakazoval tudi mlajši brat, vendar je na sojenju kot tesen sorodnik izkoristil pravno dobroto in pričanje odklonil. Enako je storil tudi Zavadlavov oče.
Po pisanju Slobodne Dalmacije sta se v pritožbi zoper sodbo tako tožilec kot Zavadlav strinjala, da sodišče ni v popolnosti razčistilo dejanskega stanja, zato zahtevata novo sojenje. V odgovoru na obtoženčevo pritožbo je tožilec navedel, da Zavadlav utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti prvega sojenja, na podlagi katerih je sodišče izreklo napačne zaključke in ocene, predvsem o motivu, pa tudi o naravi obtoženčevega ravnanja v celoti in s tem tudi o vrsti kaznivega dejanja. Tožilec je opozoril, da obtoženi v enem delu pritožbe priznava, kar je zapisano v obtožnici, v drugem pa zanika, kar pa kaže samo na razkorak v njegovem odnosu do kaznivega dejanja. Tega ima za moralno upravičenega in družbenokoristnega, se pa nedvomno zaveda posledic, ki jih takšno ravnanje prinaša.
Obramba: Še en dokaz o neprištevnosti
Tudi zagovornik Šerić se je v pritožbi zavzel za novo sojenje, na katerem bi nov izvedenec preučil obtoženčevo prištevnost v kritičnih trenutkih – odvetnik namreč že ves čas trdi, da je bil neprišteven. Da je Zavadlav v pritožbi navajal stvari, ki mu škodujejo, je po oceni odvetnika samo še dodaten dokaz za to. »Filip je to storil brez posvetovanja z mano. Obramba je bila že od vsega začetka otežena zaradi pomanjkanja komunikacije. Če gredo navedbe v pritožbi v njegovo škodo, je to še dokaz več, da gre za neprištevno osebo. Izvedensko mnenje, ki govori o bistveno zmanjšani prištevnosti, je pomanjkljivo. Če je v pritožbi morda kaj priznal, pa to ne pomeni nič, saj je v zagovoru povedal, da ni bil na kraju kaznivega dejanja,« je še izjavil Šerić.
