Sodnica Barbara Polanec je na začetku sojenja Boštjanu Trobišu, ki mu sodijo zaradi povzročitve prometne nesreče zaradi malomarnosti, izrazila obžalovanje, da se je primer še četrtič znašel na sodišču in je v tretje znova dodeljen njej. »Zdaj smo tu in na nas je, da ta primer pripeljemo do konca. Žalosti me, da vse skupaj tako dolgo traja, vem, da je nastalo tudi že ogromno stroškov, da je od dogodka minilo osem let, da je gospa, ki je bila v tem postopku udeležena, medtem že umrla, tožilstvo pa očitno nima namena umakniti obtožnice,« je obdolženega Trobiša, njegovega zagovornika Janeza Stuška in tožilca nagovorila sodnica, ki je pred tem obdolženega že dvakrat obsodila, a so višji sodniki zadevo dvakrat vrnili drugostopenjskemu sodišču.
V tretje je primer dobila v roke sodnica Saša Kovačič, ki je Trobiša prav tako spoznala za krivega in mu dosodila najnižjo možno kazen, mesec dni zapora s preizkusno dobo enega leta, naložila mu je tudi plačilo stroškov. A so višji sodniki ugotovili, da je prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je obdolžencu sodila sodnica, ki mu, povedano preprosto, ne bi smela. Sodnica Polančeva, ki je Trobiša že dvakrat obsodila, je namreč takratni predsednici sodišča predlagala svojo izločitev, pri tem pa se je sklicevala na videz nepristranskosti, zato je bila zadeva dodeljena sodnici Kovačičevi.
A to je bilo, po mnenju višjih sodnikov, nedopustno »sporočilo in nevaren signal udeležencem postopkov«, da je mogoče zahtevati in celo doseči izločitev (vsakega) sodnika, ki je za eno od strank sprejel neugodno odločitev oziroma sodbo. Zato so sodbo razveljavili po uradni dolžnosti, zaradi bistvene procesne kršitve, in se v samo vsebino sploh niso spuščali. Zadevo so vrnili prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, spis pa je tako še v tretje pristal na mizi Polančeve.
Zahteva za še tretjega izvedenca
Ta je skušala pri tožilcu preveriti, ali je morebiti na obzorju še kakšna drugačna odločitev, a je ta dejal, da se za zdaj za umik obtožbe »še« ne bo odločil. »To je nekaj, kar se jutri lahko zgodi vsakomur od nas. Tu stika ni bilo, do nesreče je prišlo ponoči, obtoženi je vozil le 15 kilometrov na uro. Veliko je bilo doslej vsebinskih razhajanj,« je dejal Trobišev zagovornik Janez Stušek. Sodnica pa je dodala, da so višji sodniki izpostavili predvsem to, da »zavestna malomarnost« ni bila dovolj obrazložena.
»Še vedno obžalujem, da je do tega dogodka sploh prišlo. Osem let že razmišljam, kaj bi lahko takrat naredil drugače, pa ne vem, kaj bi, razen tega, da se sploh ne bi usedel v avto. Ampak vseh osem let tudi poslušam samo o svoji malomarnosti, pri tem pa se kar spregleda vožnja kolesarke, ki se je 1. februarja, pozimi, v temi pripeljala v temnih oblačilih v napačno smer, brez svetlobnih teles in še z vrečko na krmilu. Pri tem je padla pred moj avtomobil, ne da bi jo jaz zbil,« je v kratkem, že večkrat ponovljenem zagovoru poudaril obdolženi Boštjan Trobiš, ki je doslej na sodišču podal že šest zagovorov, izvedenski mnenji, in to različni, sta podala tudi izvedenca cestnoprometne stroke Sandi Horvat in Boštjan Žigon, zaslišana pa sta bila štirikrat.
Obe strani sta se sicer strinjali, da se izjave nekaj prič, tudi izvedensko mnenje sodne medicine, v zvezi s poškodbami, ki jih je utrpela kolesarka, štejejo za prebrane. Je pa zagovornik v spis vložil nov dokazni predlog, da se neposredno zasliši štiri policiste, od tega dva, ki sta prišla prva na kraj nesreče in do zdaj še nista pričala na sodišču. Prav tako obramba zahteva postavitev še tretjega izvedenca cestnoprometne stroke, ogled kraja dejanja in rekonstrukcijo dogodka.
Oškodovanka v tem postopku, ki je že pokojna, je bila zaslišana trikrat. Sodnica je predlogu obrambe delno sledila in bo v začetku julija na sodišče povabila vse štiri policiste, o drugih predlogih pa bo odločila naknadno.