Ljubljančan Lan B. je vozil pijan in pobegnil s kraja prometne nesreče, policista pa sta ga našla spečega v avtu. Napihal je 0,82 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka in prejel kazen 1200 evrov ter 18 kazenskih točk, ki pomenijo odvzem vozniškega dovoljenja. V policijskem postopku se je strinjal z rezultatom alkotesta, nato pa je kazen izpodbijal v postopkih na sodišču.
Obrnil se je tudi na ustavno sodišče in v postopku zatrjeval kršitev 29. člena ustave, ki govori o privilegiju zoper samoobtožbo. Poudaril je, da bi ga morali policisti, preden so mu ponudili zapisnik o opravljenem alkotestu v podpis, ustrezno poučiti o tej pravici.
Ustavni sodniki so ustavno pritožbo Ljubljančana nazadnje zavrnili, so pa v postopku za oceno ustavnosti ugotovili, da je zakonska določba, ki določa preverjanje opitosti voznikov, dejansko v nasprotju z ustavo. Toda ne z 29. členom in privilegijem zoper samoobtožbo, temveč s 27. členom ustave, ki govori o domnevi nedolžnosti.
Kršitev domneve nedolžnosti
Ustavno sodišče je protiustavnost našlo v dejstvu, da se morajo opiti vozniki, pri katerih policisti z alkotestom ugotovijo prisotnost alkohola, izjaviti o tem, ali se z zapisnikom strinjajo ali ne. »Preizkušančeva izjava, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, bi lahko bila dokazno relevantna, če bi preizkušanec poznal koncentracijo alkohola v svojem organizmu, še preden mu je pokazan rezultat preizkusa z indikatorjem. Upoštevati pa je treba, da je ta koncentracija odvisna od številnih dejavnikov – spola, starosti, telesne teže, navajenosti na alkohol, količine in vrste alkoholne pijače, načina zaužitja te pijače, časa, ki je pretekel od zaužitja, predhodno zaužite hrane in drugega. Nemogoče je, da bi posameznik vse te okoliščine natančno poznal in jih pravilno uravnotežil ter glede na vse te dejavnike lahko vedel, kakšen bi moral biti točen rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti,« so med drugim opozorili ustavni sodniki in dodali: »Verjetno ne obstaja računska operacija, ki bi vse te dejavnike natančno upoštevala in uravnotežila ter tako prišla do istega rezultata kot zanesljiv etilometer. Tako nihče ni zmožen potrditi, da je pozitiven rezultat pravilen. Tako natančne ocene koncentracije alkohola, kakršna se zahteva za izrek sankcije – do druge decimalke miligrama alkohola v litru izdihanega zraka natančno – ni mogoče podati. Posameznik torej zgolj s svojim védenjem in znanjem (brez uporabe zanesljivih tehničnih pripomočkov) pozitivnemu rezultatu preizkusa z indikatorjem ne more podeliti potrebne verodostojnosti.«
Zato so ustavni sodniki sklenili, da pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola (alkotestom, ki ugotovi prisotnost alkohola v izdihanem zraku) in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu, ki je potreben za obsodbo za prekršek.
Vsak voznik, ki mu alkotest pokaže nedovoljeno prisotnost alkohola, ima sicer možnost, da izrazi svoje nestrinjanje z rezultatom. V tem primeru mu policisti odredijo strokovni pregled oziroma ga preizkusijo z bolj natančnim in zanesljivim etilometrom.
Prav ti dve metodi sta namreč merodajni, zaradi česar v Nemčiji, Avstriji, Franciji in še več drugih evropskih državah pri dokazovanju vožnje pod vplivom alkohola veljajo le dokazi z odvzemom in analizo vzorca krvi ali rezultati etilometra. Preizkusi z indikatorjem (alkotestom) pa se izvajajo le kot predhodni test.
Protiustavno določilo ostaja v veljavi
Kljub temu, da so ustavni sodniki ugotovili protiustavnost, pa se niso odločili, da sporno določilo tudi takoj razveljavijo. Pri tem so namreč tehtali tudi druge ustavne pravice. »Zelo verjetno je, da bodo za učinkovito izvrševanje katere koli ustavnoskladne ureditve potrebne predhodne prilagoditve – nabava dodatnih (prenosnih) etilometrov in oziroma ali ustrezna organiziranost policije in zdravstvenih ustanov – ki jih ne bo mogoče izvesti v zelo kratkem času. To pa pomeni, da bi v vmesnem času lahko prišlo do upada policijskega nadzora nad spoštovanjem prepovedi vožnje pod vplivom alkohola in s tem do povečanega ogrožanja zdravja in življenja udeležencev cestnega prometa. Ker sta pravici do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti, bi, če bi ustavno sodišče sprejelo katero od navedenih odločitev, lahko prišlo do hujšega protiustavnega stanja, kot če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi,« so zapisali ustavni sodniki, ki so državnemu zboru naložili, da mora v roku enega leta odpraviti protiustavnost zakona, kljub temu pa se bo protiustavno določilo ta čas še vedno lahko uporabljalo.
Tudi Ljubljančan, ki je na ustavno sodišče podal ustavno pritožbo, z njo zase ni dosegel ničesar. Ker je sam namreč zatrjeval drugo protiustavnost (kršitev pravice do privilegija zoper samoobtožbo), kot jo je ugotovilo ustavno sodišče, so ustavni sodniki njegovo ustavno pritožbo zavrnili.
