Dvaindvajsetega marca sta minili dve leti, odkar je Tomaž Arklinič po praznovanju obletnice poroke svojo ženo Sabino, mamo štirih otrok, odpeljal na odročno poljsko pot v Kidričevem. Tam ju je, tako kot sta se z Arkliničem že vnaprej dogovorila, v temi čakala njegova ljubica Aleksandra Škamlec. S preklopnim nožem je 33-letno Sabino enajstkrat zabodla, nazadnje v vrat. Mož je dogajanje brezbrižno opazoval in poslušal ženine krike na pomoč. Škamlečeva je nato truplo zvlekla v kup gnoja in ga pokrila s senom. Naključna sprehajalka je naletela nanj šele dva tedna pozneje.
Ona priznala, on ne
Škamlečeva je umor na sodišču priznala in dobila 28 let zapora. Arklinič pa je trdil, da ni kriv; usodnega večera naj bi mislil, da se namerava njegova ljubimka z ženo samo pogovoriti. Sodni senat ptujskega okrožnega sodišča ga je sredi lanskega maja zaradi umora, storjenega na zahrbten in grozovit način, obsodil na 30 let zapora.
Ocenil je, da je Škamlečevi dajal navodila in jo motiviral za izvršitev umora, sodeloval je pri pripravah, ženo peljal na kraj zločina in opazoval njene smrtne muke. Ljubice pri napadu ni ustavil, po umoru pa se je domačim zlagal, da ga je žena zapustila. V dokaz jim je pokazal poslovilno pismo, ki ga je v resnici napisala Škamlečeva. Pokazal ga je tudi policiji, ko je ženo prijavil kot pogrešano.
Obramba: Pripor kot kaznovalni ukrep
Zagovornica Milena Prelog se je na sodbo pritožila, a je mariborsko višje sodišče decembra lani pritožbo zavrnilo. Prav tako je zaradi ponovitvene nevarnosti pripor podaljšalo do pravnomočnosti sodbe. V primeru tridesetletne zaporne kazni ima namreč obramba še možnost dodatne pritožbe na vrhovno sodišče. To je nedavno že odločilo o pritožbi obrambe na podaljšanje pripora.
Zagovornica je trdila, da podaljšanje ni utemeljeno, med drugim zato, ker da višje sodišče ni presojalo »konkretne, aktualne in prihodnje usmerjene nevarnosti, zaradi česar pripor dobiva funkcijo kaznovalnega ukrepa«. Vrhovno sodišče jo je zavrnilo, češ da je sodišče ponovitveno nevarnost povsem ustrezno utemeljilo zlasti glede na težo, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, prav tako je upoštevalo osebne okoliščine obtoženca.
Realna nevarnost ponovitve
Ključno je bilo po presoji obeh sodišč naslednje. Prvič, podroben dogovor, premišljeno načrtovanje in posebna odločnost obtoženega pri izvršitvi kaznivega dejanja s sostorilko. Drugič, okrutnost in zahrbtnost, obnašanje po kaznivem dejanju (sprenevedanje in lažno prikazovanje, da je prostovoljno zapustila družino). Tretjič, brezobzirnost do sorodnikov umorjene in do obtoženčevih lastnih otrok. In potem še brezbrižnost do pokojne, izrazita prizadetost, zamerljivost in sposobnost načrtovanja obtoženca ter posega po skrajnih sredstvih za dosego svojih ciljev ter neurejena premoženjska in družinska razmerja, ki med drugim zadevajo skrb za vzgojo in varstvo mladoletnih otrok.
»Glede na navedeno je utemeljen zaključek, da obstaja konkretna in realna nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, kazniva dejanja zoper življenje in telo ponovil,« piše v sklepu vrhovnega sodišča.
Nujno za zagotovitev varnosti
Obramba je v pritožbi predlagala, da ga izpustijo na prostost ali vsaj odredijo »enega od milejših ukrepov«. Višje sodišče je ocenilo, da je pripor v tem primeru neizogibno potreben in sorazmeren ukrep ter da milejši ukrepi ne bi mogli zagotoviti varnosti ljudi. Vrhovni sodniki pa so navedli, da obramba niti ni konkretizirala, kateri milejši ukrep bi bil po njeni oceni primernejši. Zato o tem predlogu niti niso mogli odločati.