»Znanstvo z glavnim operaterjem, pa tudi to, da sta bila sošolca in v istem času celo opravljala specialistični izpit, kvari zunanji videz nepristranskosti sodišča in vzbuja dvom o subjektivni pristranskosti,« je zagovornik tožnika David Sluga pred sodiščem zahteval izločitev dr. Gregorja Rečnika, specialista ortopedske kirurgije, sicer zaposlenega v UKC Maribor. Sodnica Bojana Maravič je predlog sprva zavrnila, ko pa se je izkazalo, da se sodni izvedenec in ortoped Matevž Gorenšek, ki je Marijana Novaka operiral, tikata ter sta skupaj (pa čeprav že pred osmimi leti) operirala, je sojenje za nedoločen čas preložila in napovedala poseben, pisni sklep o izločitvi. Sluga je izločitev zahteval tudi zato, ker je bil Rečnik med kroženjem zaposlen v UKC Ljubljana, ki je v tej zadevi tožena stranka.
Na sodišče prišel z berglo
Začetek zgodbe sega v leto 2013, ko je takrat 57-letni Marijan Novak zaradi bolečin v križu 2. decembra v zgodnjih jutranjih urah poklical dežurnega zdravnika. »Povedal sem, da ne morem vstati in da boli,« je na sodišču pred časom razlagal tožnik. Zahteval je rešilca. Dežurna zdravnica mu je svetovala protibolečinsko tableto, če ne bo bolje, pa naj zjutraj pokliče še enkrat. To je storil in bil okoli devete ure zjutraj sprejet v UKC Ljubljana, pregledala sta ga tako dežurni zdravnik kot ortoped, okoli enajste ure dopoldan so naredili še slikanje z magnetno resonanco. Ugotovili so, da ima stisnjen živec in da bo potrebna operacija, ki so jo opravili okoli štirih popoldan. Po njej Novak ni mogel premakniti nog, ni čutil zadnjice, in čeprav se je po nekaj dneh stanje izboljšalo, se v celoti ni niti do danes. Ni mogel odvajati blata, začel mu je uhajati urin, nekaj dni pozneje je odšel domov, a so ga zaradi okužbe s stafilokokom morali kmalu še enkrat operirati. V bolnišnici je ostal še en mesec.
Marca 2014, nekaj mesecev po operaciji, se je vrnil k ortopedu, ki ga je operiral, in mu še enkrat potožil o svojih težavah. Ta mu je odgovoril, da lahko okrevanje traja do dve leti. Novak je prepričan, da je šlo za zdravniško malomarnost, saj je nekaj kasnejših preiskav pokazalo izrazite okvare živčevja. Po njegovem do njih ne bi prišlo, če bi v ZD Ljubljana ukrepali ob njegovem prvem klicu, v UKC pa, če bi ga operirali nemudoma po postavitvi diagnoze. V obeh ustanovah očitke zavračajo, tudi ortoped Gorenšek pa je pred časom v pričanju pred sodiščem pojasnil, da bi lahko bile posledice še bolj tragične, če sploh ne bi bil operiran. Novak, ki je na sodišče prišel z berglo, postopek pa večino časa spremljal z glavo, naslonjeno na roke, od toženih strani zahteva odškodnino v višini 54.800 evrov.
Na operacijo čim prej
»Stanje se je tožniku na žalost dve ali tri ure po prvem klicu zdravniku poslabšalo, a so operacijo izvedli relativno hitro, že po trinajstih urah. V primeru stisnjenih, ukleščenih živcev tudi takojšnja pomoč ne pomeni nujno, da bo stanje po operaciji brez težav,« je pričal sodni izvedenec dr. Roman Košir, specialist splošne kirurgije in predstojnik urgentnega centra v UKC Maribor. Sicer konsenza o tem, v kolikšnem času naj se izvede operacija, ni, priporočljivo je čim prej, nekje znotraj 24 ur. »Ko je življenje neposredno ogroženo, v operacijsko dvorano tudi tečemo. 'Čim prej' pa sicer pomeni, da operacijo izvedemo v najkrajšem možnem času, torej urgentno,« je odgovoril na vprašanje Sluge o definiciji besedne zveze »čim prej«. Po mnenju strokovnjakov, s katerima je govoril tožnik, a želita ostati neimenovana, bi namreč lahko bil rezultat zdravljenja pri hitrejši prvi intervenciji bistveno drugačen, prav tako naj bi minilo preveč časa od prvega pregleda do operacije, ki je bila zaradi ukleščenosti živcev nujna. Menda bi morali biti živci sproščeni v najpozneje dveh do treh urah. Košir je pričal še, da v nekaterih primerih nevrološka okvara s časom postopoma narašča, a da je bila v Novakovem primeru, ko je prišel v bolnišnico, vidna že »končna slika«. Pristavil je, da prisotnost nevrokirurga med operacijo ni nujna in da takšne prakse ni ne v UKC Maribor ne v UKC Ljubljana.
Novakov zagovornik je sodnemu izvedencu očital »obrambno držo«, češ da s svojim pričanjem brani kolege. Na Koširjevo glasno protestiranje mu je zagrozil celo s kazensko ovadbo. Tu pa glasne izmenjave mnenj, ki je mejila že na pošten prepir, ni bilo konec. Sluga namreč meni, da sodnica Bojana Maravič »ni dovolj senzibilizirana za odločanje« v tem primeru, kakor tudi, da je »totalno pristranska«. »Vi ste že odločeni,« ji je navrgel, sodnica pa ga je po nekaj krepkih v odgovor spomnila še, da postopek vodi ona in naj se torej neha kregati z njo ter naj raje postavlja vprašanja.
