»S sodbo sem zadovoljna, mislim, da je danes pravici zadoščeno,« je danes odločitev sodišča, da je bil Milan Trivković vpleten v tragično ugrabitev Zorice Škrbić in da ga obsodi na sedem let in dva meseca zapora, komentirala tožilka Mateja Gončin. Kot je dejala, je takšno sodbo pričakovala. A pričakovala jo je tudi marca 2016, ko se je končalo prvo sojenje Trivkoviću – in bila tudi krepko razočarana, saj so ga takrat oprostili. Toda tudi današnja sodba še ni pravnomočna. »Vsekakor se bomo pritožili. Obrazložitev sodbe nas ni prepričala. Slišali smo le, kaj vse je naš klient lahko storil, ne pa, kaj je storil in na kakšen način. V dvomu je treba odločiti v korist obtoženega, kar pa se tu ni zgodilo,« pa je povedala Trivkovićeva zagovornica Teja Mlinar Kovačič.
Pretepena priča številka 88
Po mnenju sodnega senata, ki mu je predsedovala Barbara Črešnar Debeljak, je bil Trivković del hudodelske združbe, ki je sestavila podroben načrt ugrabitve Zorice Škrbić in ga 26. junija 2014 tudi izvedla. Željko Petrović in Blagoje Sazdov sta ji, ko je kolesarila proti domu, v ljubljanskem Trnovem z alfo romeo zaprla pot in jo na silo zvlekla vanjo. Na poti do obrobja mesta sta jih z audijem spremljala za zdaj neznana pajdaša. Blizu uvoza na gozdno pot ob Cesti v Mestni log jih je pričakal Trivković in po prepričanju sodišča sedel za volan alfe. Odpeljal jih je v gozd, od koder je nato odšel, Petrović in Sazdov pa sta nesrečnico priklenila na drevo in vso noč zverinsko mučila. Zgodaj zjutraj sta jo spet spravila v avto in nato odvrgla pri Podpeči. Umrla je še pred prihodom reševalcev. Ugrabitelji so želeli, da bi jim razkrila podatke o denarju, ki je novembra 2005 izginil iz sefov SKB v Ljubljani. Eden od roparjev, s katerimi je izginilo okoli 20 milijonov evrov, je bil namreč tudi njen partner Dejan Vidmar. V času ugrabitve je v priporu čakal na konec sojenja.
Petrović in Sazdov sta vpletenost v ugrabitev in mučenje že davno priznala: Petrović je dobil 15 let, Sazdov pa leto manj zapora. Priznal je tudi Senad Livadić, in sicer da je ugrabiteljem priskrbel avto – obsodili so ga na dve leti in dva meseca. Takrat je tožilstvo Trivkoviću za primer priznanja krivde ponudilo dve leti in devet mesecev zapora. Vendar v to ni privolil: trdil je, da tega ne more storiti, ker je nedolžen. Sodnica Črešnar-Debeljakova je danes glede tega dejala: »Petrović in Sazdov sta priznala, ker so ju obremenjevale DNK-sledi. Vi ste bili v drugačni situaciji, vaših sledi niso našli.«
In na podlagi katerih dokazov so obsodili Trivkovića? Anonimna priča številka 88, ki je videla alfo peljati po gozdni poti, je izjavila, da je bil voznik podoben obtoženemu. Po tistem, ko je dobila vabilo na sodišče, jo je pretepel neznanec, kasneje pa so jo še poskusili povoziti z avtom. Sodišče je preverilo, ali gre morda za kako problematično osebo, a je ugotovilo, da ne. In tako sklenilo, da je vse to povezano s Trivkovićem in da nekomu ni v interesu, da na sodišču pove, kar ve.
V fitnesu zaradi prepoznave
Nadalje, senat ni verjel Trivkoviću, da soobtoženih ne pozna. Po besedah Črešnar-Debeljakove zagotovo pozna vsaj Sazdova, ki je bil njegova vez z drugimi. Sicer pa so se vsi gibali v istih krogih, istem lokalu, paintball klubu in tako dalje. V ugrabitev so ga vključili zato, ker stanuje blizu uvoza na gozdno pot in kraja mučenja. »Ta okoliš vam je dobro znan. Kraj mučenja je neobljuden, tja se ne da priti kar slučajno,« je obtoženemu rekla sodnica. Glede alibija: prijatelji so na sodišču trdili, da so pri njem doma imeli piknik in ni manjkal niti za hip. Po besedah sodnice tega policiji niso povedali. In da je Trivković potreboval le kratek čas, da je alfo zapeljal v gozd, nato pa se spet pojavil na pikniku. Obremenjujoče je bilo tudi pričanje pravosodnega policista, ki je v priporu slišal obtoženega, da hujša, da ga ne bi prepoznali. Preverjanje je pokazalo, da je res z veliko vnemo obiskoval fitnes. Prav tako mu ni koristilo dejstvo, da je po tistem, ko je višje sodišče razveljavilo prvo oprostilno sodbo, izginil iz države. Na podlagi tiralice so ga policisti prijeli na Obrežju. Trdil je, da je bil pri sorodnikih v Bosni in ko je izvedel, da ga iščejo, se je hotel vrniti v Slovenijo, da opere svoje ime. Vendar sodišča očitno ni prepričal.
