Na vedenje Gorana Ilikića, obtoženega umora žene Marine januarja lani v Kamniku, so vplivale tudi travme iz otroštva, ki jih ni nikoli predelal, je na sodišču pojasnila sodna izvedenka za psihiatrijo Bojana Avguštin Avčin. »Kot otrok je živel v izjemnem konfliktu, v turbulentnih okoliščinah, saj je babica njegovo biološko mamo iz skupnega gospodinjstva izselila, ko je bil star dve leti,« je povedala. Živel je z babico, večina poskusov skupnega življenja pa se je izjalovila. Že kot otrok je živel v stalni napetosti in strahu, kaj se bo zgodilo. Bil je priča fizičnim, psihičnim in verbalnim napadom ter nenehnim prepirom. Te travme iz otroštva so vplivale na njegov razvoj, v odraslosti pa so se slabi spomini v intimnih odnosih reaktivirali takrat, ko nekaj ni šlo v skladu z njegovimi pričakovanji. Takrat se ni počutil varnega, zajela ga je tesnoba, bil je v stiski.
Z ženo Marino sta se spoznala na veselici, kmalu po poroki leta 2007 pa se iz Bosne in Hercegovine preselila v Slovenijo, kjer jima je bilo zaradi kulturnega šoka sprva težko. Njun odnos se je poslabšal leta 2019, ko je ona dobila novo službo, z njo nove sodelavke in nov pogled na določene stvari, tudi na njun zakon. »Obtoženi se na to spremembo ni mogel navaditi, počutil se je ogroženega,« je petčlanskemu senatu s sodnico Vesno Podjed na čelu razložila sodna izvedenka. Ko je prejel prepoved približevanja ženi in njeno namero po ločitvi, sta se povečali psihična stiska in tesnoba, na kar so slabo vplivale tudi travme iz otroštva ter alkohol, ki je že prej stopnjeval njegovo neprilagojene vedenje.
Zavedal se je, kaj počne
Sodna izvedenka Avguštin-Avčinova je nadalje pojasnila, da se Ilikić na stres ne odziva dobro oziroma to stori na nezrel način, ne zmore dojeti čustvenih stanj ali zanje prevzeti tudi lastne odgovornosti. Za spremembe v zakonu z Marino je krivil njeno novo službo in sodelavke, ogromno je premleval, o stiski pa ni govoril z nikomer. »Strupeni odnosi njenih kolegic so prevladali nad ljubeznijo,« je Ilikić pred časom v zagovoru dejal o času ob koncu leta 2020, ko sta živela ločeno in ko je le sem ter tja lahko prišel po hčerki. »Ona je bila kriva vsega, bila je projekcija vse njegove jeze in nezadovoljstva,« je bila jasna izvedenka. Ko je izvedel, da ima žena, s katero sta bila v ločitvenem postopku, drugega partnerja, se je stopnja jeze in tesnobe povečala, bil je vse bolj napet. Počilo je 31. januarja lani. Prišel je pred vrata njenega stanovanja, ona mu jih je odprla, a je pustila priprta z varnostno verigo. Vrata je strgal s tečajev in jo do smrti zabadal z nožem. V stanovanju je bil v tistem trenutku tudi njen novi prijatelj. »Prištevnost obtoženega je bila v teh trenutkih zmanjšana, a ne bistveno,« je poudarila izvedenka. Po domače: Ilikić se je zavedal, kaj počne. Dodala je še, da tudi ni bilo okrnjeno njegovo dojemanje realnosti, saj je bil še tik pred nasilnim dogodkom s hčerjo, za katero je moral urediti varstvo.
Ne čuti se krivega za ženino smrt
Obtoženi se je v zagovoru konec marca opravičil ženini družini, pa tudi hčerama, ki sta ostali brez staršev. »Zelo težko živim. A v upanju, da bom hčeri enkrat morda spet videl. Da me sprejmeta kot prijatelja, če me ne moreta kot očeta,« je zajokal. Tiste nedelje se ne spominja dobro, tudi ne ve, zakaj je vzel s seboj nož. Vztraja, da se je želel le pogovoriti. Pojasnil je, da se ne čuti krivega za njeno smrt, da so bile krive okoliščine, pa tudi prijateljice, pod vplivom katerih da je bila Marina, ki je takrat celo razmišljala o tetovažah in pirsingih. Svobodnejšega načina življenja žene ni razumel. »Če bi lahko spremenil dogodke tistega dne ... zaradi hčerk ... Ne vem, kako je bog dovolil, da se je to zgodilo,« je končal zagovor. Priče v postopku so pripovedovale različno. Ene o lepem odnosu med zakoncema, druge o tem, kako je z njo ravnal kot s sužnjo in ji pobral ves denar. Veliko naj bi tudi pil. Sam je njun odnos razložil kot »balkansko strasten«, a da meje nikoli nista prekoračila. Razen očitno (vsaj) takrat, ko so mu zaradi groženj z nožem odredili prepoved približevanja.
