Višji sodniki so 25-letnemu Miranu Plutu z Jugorja pri Metliki, ki ga je novomeško sodišče septembra lani obsodilo na 25 let zapora za umor Jureta Erjavca s Sel pri Dolenjskih Toplicah, znižali kazen za dve leti. Po njihovem mnenju namreč tožilstvu ni uspelo dokazati, da je Plut moril iz nizkotnih nagibov, kot je na prvi stopnji presodil sodni senat prvostopenjskega sodišča pod vodstvom Boštjana Koviča. Za slednjega ni bilo dvoma, da je Plut 24. februarja 2012 iz nizkotnih nagibov in na zahrbten način Juretu Erjavcu vzel življenje. Štirikrat ga je ustrelil v hrbet, vsaj dva strela sta bila zanj usodna. Po Kovičevih besedah je šlo za »klasično eksekucijo«.
Na sodbo novomeškega sodišča sta se pritožila tako tožilstvo, ki je zahtevalo 30 let zapora oziroma »več kot 25 let«, kot tudi obramba, ki upa na razveljavitev sodbe in novo sojenje. Plutov zagovornik Milan Vajda je prepričan, da je v tej zadevi še veliko nepojasnjenega. Po njegovem mnenju je šlo tudi za kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče je, kot pravi, upoštevalo nedovoljene dokaze, medtem ko vseh predlaganih dokazov obrambe ni izvedlo, kot tudi ne ogleda kraja dogodka. Zato je že napovedal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vajda se v pritožbi tudi sprašuje, ali gre res v celoti verjeti Tomažu Kristanu, glavni obremenilni priči, ki je Plutu pomagal skriti Juretovo truplo v vodnjak na območju Bele krajine.
Dve leti tavali v temi
Po drugi strani je tožilec Bojan Avbar poudaril, da je primer rešen prav po Kristanovi zaslugi ter da so njegove izjave potrdile tudi druge priče. Sodišče je po njegovem mnenju izvedlo vse dokaze, medtem ko je ogled kraja dogodka toliko let kasneje nesmiseln, saj da se je v tem času gozd zelo spremenil.
Dve leti je policija neuspešno iskala takrat 22-letnega Erjavca. Dokler ni v začetku junija 2014 Kristan klonil pod težkim bremenom in policistom razkril celotno zgodbo. Kot je pripovedoval, je Plut tistega usodnega večera zvabil Erjavca v Novo mesto, češ da bosta šla pogledat skrivališče za drogo v gozdu pri Velikem Podljubnu. Kristan ju je odpeljal tja in ju čakal. Kmalu zatem so se iz gozda zaslišali štirje streli. Ker Kristan Juretovega trupla ni hotel peljati v svojem avtu, sta odšla v Novo mesto po Plutov avto. Kristan mu je pomagal truplo, ki sta ga zavila v plastično folijo, naložiti v prtljažnik, nato pa sta se vsak s svojim avtom odpeljala proti Beli krajini. Truplo sta odvrgla v vodnjak pri zapuščeni zidanici na območju Dolnjega Suhorja.
Najprej priznal, nato zanikal
V preiskavi je celotno zgodbo policistom opisal tudi Plut in celo priznal, da je ustrelil Erjavca, na sodišču pa vse skupaj postavil na glavo in dejal, da tistega, kar je v zapisniku, nastalem takoj po prijetju, ni izjavil. Na sodišču je dejal, da sta bila Kristan in Plutov znanec iz zapora Ivan D. tista, ki sta Erjavca videla zadnja, medtem ko naj bi sam družbo zapustil že prej. Kmalu se je izkazalo, da omenjenega Plutovega znanca tistega večera sploh ni bilo zraven.
Plut je tudi trdil, da ne zna rokovati s strelnim orožjem, čeprav so na njegovih oblačilih odkrili značilne sledi, ki nastanejo pri streljanju. V vodnjaku so policisti našli ostanke trupla Jureta Erjavca in nekaj njegovih predmetov, v hišni preiskavi pri Plutu pa med drugim ključ, ki odpira pokrov vodnjaka, ter plastično folijo, v kakršno je bilo zavito tudi Erjavčevo truplo.
