»Ti Dovči, to so težki tipi… So žlehtne osebe, mi smo pa dobričine. Naš Robi je zlat fant, do vseh je dober, nikoli ni nikomur nič žalega naredil,« je na sodišču hitela pripovedovati mama Roberta Robavsa, ki je 23. avgusta lani v bližini domače hiše v ljubljanskih Stožicah ubil 48-letnega bratranca Aleša Dovča. Ko je Dovč kolesaril s svojim devetletnim sinom, ga je dohitel in ga trikrat ustrelil. Odpeljal se je malo stran in naključnemu mimoidočemu rekel, »ubiti sem ga hotel«, nakar se je vrnil in ga ustrelil še dvakrat. Psihiatrični izvedenec dr. Gorazd V. Mrevlje je ocenil, da je bil zaradi bolezni neprišteven.
Že obsojen zaradi orožja
Med družinama Dovč in Robavs, ki živita v sosednjih hišah, očitno nesoglasja tlijo že leta. Na prejšnji glavni obravnavi je pokojnikova žena dejala, da sami z Robavsovimi niso bili v sporu, se je pa storilčeva mama (neupravičeno) počutila izigrano zaradi dediščine. Tokrat so zaslišali Robavsovo mamo in njegovega brata. Frančiška Robavs je povedala, da sta se s sestro nekoč dobro razumeli, dokler ni k hiši pripeljala moža. Potem je začela nizati dogodke od sredine 60. let prejšnjega stoletja – kot je dejala, ima »zgodb za celo knjigo«. Sestrin mož naj bi med drugim brez vzroka pretepel njenega moža in tudi njenega očeta, pri čemer naj bi sodelovala tudi (takrat še otroka) Aleš in njegov brat. Če povzamemo njeno pričanje: vsega so krivi Dovčevi.
Kakih deset dni pred umorom ji je Robert povedal, da je na cesti slišal pogovor, da ga bodo Aleš, njegov brat in njun oče ubili. »Bil je ves preplašen, zmeden, ni mogel spati, zelo se jih je bal,« je opisovala mama. Podobno je pričal obdolženčev brat Janez: da so Dovčevi bratu grozili s smrtjo. Verjel mu je, ker je Alešev brat grozil tudi njemu. Ko so ga vprašali, ali ve, da je bil brat v preteklosti že obsojen zaradi posesti orožja, je (enako kot mama) zanikal. Robert Robavs je sicer dejal, da orožje zbira že od mladosti in da je ponoči hodil v gozd streljat v tarčo.
Pooblaščenka oškodovancev Aleksandra Ljuljić Kerševan je mamo vprašala, ali se čuti kakorkoli krivo za tragedijo, ki da je plod več kot 40-letnih zamer. »Zakaj bi se jaz počutila krivo? Krivi so oni, ker so rekli, da ga bodo ubili!« je odvrnila Robavsova. Očitek tožilca Darka Novaka, da je njen sin moril iz zahrbtnih nagibov, koristoljubja in brezobzirnega maščevanja, pa komentirala: »On bi dal revežem vse, on bi dal za cigarete, sok, on je dobričina!« »Mojega brata imajo v vasi vsi radi, razen družine Dovč. Nikoli ni bil maščevalen, koristoljuben, grabežljiv,« pa se je na vprašanje zagovornika Aleša Paulina odzval Janez Robavs.
Zaslišali so tudi enega od sosedov. Nekaj dni pred umorom mu je Robert Robavs rekel, da bo vse pobil. »Mislil je na sosede, ne vem točno na koga. Mislil sem, da je hec, a se je izkazalo, da ni,« je izjavil. Na vprašanje, v kakšnem stanju je bil takrat, pa odvrnil, da v normalnem.
»To je delo bolnika«
Psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje je razložil, da ima Robavs paranoidno shizofrenijo. Shizoidna osebnostna struktura se je razvila v bolezen predvsem zaradi zgodnjega in rednega uživanja marihuane. Zaradi akutne blodnjavosti je bil že večkrat hospitaliziran, a je po premestitvi na odprti oddelek vedno zapustil bolnišnico, ambulantno pa se ni redno zdravil. V času pred streljanjem je bil spet blodnjav, počutil se je ogroženega in videl nevarnosti, ki jih v resnici ni bilo. »Prepričan je bil, da ga bodo pokončali. Zavedal se je, da streljanju sledi smrt. A je mislil, da bo v nasprotnem primeru sam umrl. To je delo bolnika,« je dejal in zavrnil, da bi šlo za zahrbtne nagibe. Glede družinskega spora je navedel, da ni bil vzrok, lahko pa je bil sprožilec. Glede zdravljenja psihiater nima najboljših napovedi. Ker Robavs sploh nima občutka, da je bolan, je potrebno obvezno zdravljenje na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo, je še povedal.
