»Tisti dan proti večeru me je poklicala starejša soseda, da je doli na travniku neki avto. Okoli 150 metrov od hiše sem v polmraku videl avto z ugasnjenim motorjem in prižganimi lučmi. Šel sem tja. Zemljišče je bilo blatno. Poleg avta se je vrtel gospod Vojko, deloval je mirno in rahlo zmedeno. Na desnem sedežu je bila še ena oseba, neobičajno močno sključena naprej. Hotel sem ji pomagati, a sem videl, da to ni več mogoče,« je na sojenju 67-letnemu Vojku Marinču zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje povedal Norman O. Že pred leti, ko je bil zaslišan v sodni preiskavi, je izjavil: »Prizor je bil tak, da si ga zapomniš.«
Najmanj 1,69 promila alkohola
Zgodilo se je 26. oktobra 2016 okoli 18.30. Vojko Marinč je s škodo roomster peljal od domačega Petkovca v logaški občini proti Zaplani nad Vrhniko. V vasi Prezid pa je, po navedbah iz obtožnice zaradi vožnje preblizu roba, zapeljal s ceste. Drsel je travnatem pobočju, trčil v leseni nosilec električnega pastirja, drsel naprej in trčil v drevo. Vozilo se je prevrnilo po pobočju navzdol in prek strehe nazaj na kolesa. Potem ga je spet neslo navzdol, s seboj je vleklo žico električnega pastirja s količki, dokler ni obstalo na ravnem. Sopotnik, voznikov leto starejši brat Matevž, je umrl na kraju nesreče. Obtoženi je imel v krvi najmanj 1,69 promila alkohola.
Na zatožni klopi je povedal, da je vožnja potekala kot običajno, dokler ga niso zaslepile luči nasproti vozečega avta. Izgubil je orientacijo in stik z voziščem. Nesreča naj torej ne bi bila njegova krivda, pač pa splet različnih zunanjih dejavnikov. Norman O. je potrdil, da gre za razmeroma ozko vijugasto cesto. Vozišče se poseda, zato je neravno. »Ni težko izgubiti stabilnosti, če si malenkost nepozoren. Prevrniti se tam dol ni nobena umetnost,« je izjavil. Da je voznika izza ovinka zaslepil snop luči, je ocenil kot »absolutno možno«. In da je v primeru srečanja dveh vozil avto treba skoraj ustaviti, da greš lahko varno mimo.
Triperesna deteljica
Boštjan Marinč je pričal, da sta bila brata Vojko in Matevž tisto dopoldne pri njem, potem pa sta se odpeljala k prijatelju naročit drva. Obtoženi je v zagovoru povedal, da so pri Boštjanu spili »ta kratkega« (čez dan pa še eno ali dve pivi). Slednji pa je pričal, da niso pili alkohola. Ko je izvedel za nesrečo, je pohitel na kraj, Vojko je bil takrat v rešilcu, pokojni brat pa še v avtu. »Bili smo triperesna deteljica, prijatelji. Otroci pokojnega so situacijo sprejeli, smo prijatelji, se družimo. Jaz sem Vojku že od prvega dne stal ob strani, moral je imeti podporo, da je zdržal ta pritisk,« je povedal sodnici Kristini Janjac Otorepec. Tudi njemu se je zdelo, da bi brata lahko zaslepile luči. Prav tako je potrdil njegove besede, da je bil v slabem zdravstvenem stanju. Imel je posledice zaradi anevrizme, hude glavobole in težave s hrbtenico in nekaj časa sploh ni vozil. Je pa tisto cesto poznal.
Na prostor za priče sta stopila tudi pokojnikova sinova. Eden ni hotel pričati, drugi pa je povedal, da se z obtoženim dobro razumejo in da s sorojencema ne bodo zahtevali odškodnine. Po njegovih besedah se je obtoženi po tragediji zaprl vase. Cesto je opisal kot ozko, na vprašanje, ali je možno, da je strica zaslepil snop luči, pa je odvrnil, da ne ve. Glede same nesreče pa: »Dobil sem telefonski klic … Ne bom opisoval … bilo je grozno. Tudi sam sem se šel posloviti na kraj.« Zaslišali so tudi dr. Primoža Brejca iz logaškega zdravstvenega doma, ki se je na kraj pripeljal z reševalnim vozilom. Ponesrečencu ni mogel več pomagati, ni dihal, bil je brez utripa, imel je smrtne poškodbe glave, v avtu je bilo veliko krvi. Je pa videl, da ni bil pripet.