Na celjskem okrožnem sodišču se je dane nadaljevala kazenska obravnava zoper Sebastiena Abramova, ki je 15. marca 2015, takrat še kot Sebastjan Colarič, v domači dnevni sobi v družinski hiši Vebrovih na Pernovem pri Žalcu s polavtomatsko puško naravnost v srce ustrelil svoje tedanje dekle Saro Veber. Čeprav je skušal dogodek prikazati kot nesrečo, češ da se mu je puška sprožila po nesreči, je tožilstvo prepričano, da je šlo za zahrbten umor, ki ga je skrbno načrtoval. Orožje naj bi bilo namreč brezhibno, Abramov pa svojemu dekletu ni nemudoma priskočil na pomoč, temveč je puško hladnokrvno pospravil nazaj v kovček in še prej iz nje izvlekel tudi nabojnik. Reševalce je poklical šele na poziv mame pokojne Nade Veber. Ta je danes, dobrih sedem let po tragičnem dogodku, prvič stopila v sodno dvorano prav zaradi umora svoje hčerke, prej pa se je z obdolženim že srečala tudi na žalskem okrajnem sodišču, ki je Abramova obsodilo na zaporno kazen zaradi goljufije. Vebrova je namreč zanj pri banki najela posojilo, domnevno za nakup avtomobila, ki pa ji ga obdolženi ni vrnil. Dolžan ji je ostal dobrih 15.000 evrov.
»Bila je kot lutka«
Že takrat je bilo soočenje z Abramovim zanjo zelo mučno, tokrat je bilo še huje, saj je ob zaslišanju podoživljala trenutke groze. Povedala je, da je Abramov usodnega dne ves čas govoril o tem, da mu puška »šteka« in jo mora repetirati. Zvečer, ko je mož že legel k počitku, Sara je telovadila, sama pa se je lotila likanja, je v sosednji dnevni sobi naenkrat močno počilo. Moža je kar vrglo s postelje, sama pa je, ko je vstopila v dnevno sobo, na kavču zagledala svojo hčer, kako je nepremično sedela, kot bi jo nekdo tja posedel. »Bila je kot lutka, obdolženi pa je vpil, da se je puška sama sprožila in da je Sara mrtva. Nemudoma sem se lotila oživljanja, a sem videla, da je zaman. Rekla sem mu, naj pokliče policijo in reševalce, in je najprej klical svojega kolega, policista Marka Turka, zatem še druge.« Prvi so na kraj prišli policisti, za njimi še reševalci. Na vprašanje tožilca Gorazda Kacijančiča, ali je bilo običajno, da je Abramov »prčkal« po orožju, je Vebrova odgovorila, da tega ni počel nikoli prej. »Orožje je vedno čistil v kurilnici, v dnevni sobi nikoli,« je povedala. Neobičajno je bilo tudi, da je Sara takoj po treningu sploh šla v dnevno sobo, saj se je vselej najprej odpravila pod tuš in se preoblekla v sveža oblačila. »Ne vem, mogoče jo je celo poklical k sebi,« je v solzah pojasnjevala mama pokojne. Čeprav se ji je dozdevalo, da v odnosu med hčerjo in obdolženim ni vse v najlepšem redu, se ji hči ni zaupala, temveč je vse obdržala zase. Na vprašanje, ali je tudi na pogrebu opazila kaj nenavadnega, pa je povedala, da se vsega niti ne spomni, da pa ji je ostalo v spominu nenavadno vedenje in vpitje obdolženega. Da je psihično povsem uničen in da jemlje tudi antidepresive, je na sodišču dejal tudi Sarin oče Rudi Veber. Povedal je, da je imel obdolženi v lasti kar štiri pištole, eno malokalibrsko in eno polavtomatsko puško. S slednjo, ki naj bi bila nova, pa da mu je tudi ubil hčerko.
V službi ji je telefon pogosto zvonil
Prav orožje pa je bilo tisto, zaradi katerega sta našla veliko skupnih točk Abramov in eden od sorodnikov Vebrovih, ki je bil do obdolženega precej pristranski. Češ, da je on znal ravnati z orožjem. Dejal je tudi, da je bil Abramov na pogrebu pod vplivom močnih zdravil, zato se ni mogel imeti v oblasti. Povsem drugačnega mnenja je drug Vebrov sorodnik, ki je potrdil, da je bil Sarin pogreb predvsem predstava za javnost. »On je samo kričal in se metal po grobu, solz pa ni bilo,« je dejal na sodišču. Pa tudi, da ga je na obdolženem nekaj motilo od prvega trenutka, ko ga je spoznal. In da mu ni znal pojasniti, od kod vse premoženje, s katerim se je hvalil, saj da je bil še študent, domnevno kriminalistike. Z Abramovim se je pogovarjal teden po dogodku, ko je bil še v psihiatrični bolnišnici v Vojniku. »Takrat mi je rekel, da je puško dobil s servisa. In da mu je Sara želela dati poljubček, takrat pa se je puška sprožila,« je še povedal. Da je bila pokojna Sara zelo skrivnostna, ko je šlo za zasebno življenje, je na sodišču povedala njena sodelavka. »Če jo je kdor koli vprašal kaj v zvezi s pogostimi klici, ki jih je imela vedno ob isti uri, se je vedno samo nasmehnila in se med pogovorom umaknila. Je bilo pa nenavadno, da je sodelavcem vedno dala drugo telefonsko številko,« je še razkrila. x
