Pisali smo že, da so fantje 18. decembra 2008 okoli pol četrte ure zjutraj v križišču Šubičeve ulice in Slovenske ceste srečali tri neznance. Mirno so se začeli pogovarjati o tekmi hokejskega kluba Olimpija v finalu lige, ki se je odvijala prejšnji večer. Pravzaprav sta govorila le dva od neznancev, tretji, za katerega sta kolega namignila, da je znana oseba, je bil ves čas tiho. Potem pa naj bi prav on kar iznenada brez razloga začel mlatiti okoli sebe. »Stopil je naprej, me udaril v obraz in mi zlomil nos,« je na sodišču povedal Mirko P. Ulila se mu je kri in ko se je Bojan K. obrnil k njemu in vprašal, če je vse v redu, je še on dobil udarec v glavo. V naslednjem hipu je pristal na tleh še Nejc Ž. Njihov prijatelj Gašper A. je klical policijo in hkrati stekel za trojico, ki se je pognala v beg. Nekaj časa jim je sledil, potem pa so mu ušli izpred oči. Na vprašanje, ali so morda tisto noč pregloboko pogledali v kozarec, sta Mirko in Nejc odvrnila, da ne in da sta spila dve pivi, Bojan pa sploh ne pije alkohola.
Do navijačev ne gojijo posebnih čustev
Naslednji dan so se fantje v bolnišnici pogovarjali, kdo bi utegnil biti napadalec. Prišli so na tudi misel, da je bil morda hokejist. Pred napadom so se namreč pogovarjali o hokeju in eden od obeh sogovornikov je namignil, da je njun prijatelj znana oseba. Po spletu so iskali fotografije hokejistov in mož sestre enega od njih je naletel na Kovačevićevo. Poslal jim jo je in takrat so si rekli, da je ta pravi. Čez nekaj dni so o tem obvestili tudi policijo.
Kovačević je že od vsega začetka postopka trdil, da z napadom nima nič. »Nisem kriv. Tistega večera me tam sploh ni bilo,« je povedal, ko se je zaradi obtožb znašel na sodišču. Kot je zatrdil, je bil 17. septembra zvečer v Kranjski Gori, kjer je potekala licitacija dresov njegovega kluba. Po končani prireditvi se je odpravil domov. Pred domačim blokom je srečal prijatelja in takratnega soigralca v jeseniškem hokejskem klubu Davida Rodmana in njegovo partnerico. Z Rodmanom sta si izmenjala nekaj besed, nato pa so odšli vsak proti svojemu domu. To sta potrdila tudi Rodmanova. »Rekla sta si: 'Se vidiva na treningu,' in potem smo se razšli. Kovačevića sem videla oditi v njegov blok. Ni kazalo, da bi bil še kam namenjen, pa tudi navada ni, da bi fantje ponočevali, če imajo naslednje jutro trening,« je povedala Rodmanova žena. David Rodman je pridal, da igralci različnih klubov med seboj niso v konfliktu, prav tako tudi do navijačev nasprotnika ne gojijo posebnih čustev. In še, da ni opazil, da bi Kovačević gojil kakšne zamere do navijačev ljubljanskega kluba.
Prepoznava pod vplivom TV-prispevka?
Napada na trojico ni posnela nobena nadzorna kamera, primer pa je še bolj zapletlo dejstvo, da je na prepoznavo Kovačevića kot možnega napadalca lahko vplival tudi prispevek, objavljen na eni od televizij nekaj dni po napadu. Šlo je za incident med Kovačevićem in enim od navijačev Jesenic. Po gostovanju Jesenic v Salzburgu je skupina njihovih navijačev pričakala hokejiste pred dvorano Podmežakla. Eden od navijačev je brcnil v Kovačevićev avto, nato pa je hokejist izstopil iz jeklenega konjička in možakarja odrinil, da je padel na tla. Komercialna televizija je v prispevku poročala, da sta Kovačević in navijaška skupina, ki je poprej trdila, da je hokejist z navijačem fizično obračunal, spet v normalnih odnosih.
Tožilec Godec je torej zdaj umaknil obtožbo, češ da za Kovačevićevo vpletenost v nasilje ni trdnih dokazov. Očitki tožilstva so namreč temeljili zgolj na domnevi obtožencev, da je nasilnež on. Skozi sojenje se tudi ni pokazalo, kakšen motiv naj bi imel obtoženi za svoje nasilno vedenje. Po Godčevem mnenju je res malo verjetno, da bi se po večerni licitaciji v Kranjski Gori nato napotil še v Ljubljano, čeprav je imel zjutraj trening. Pomembno je tudi, da je imel po besedah oškodovancev napadalec svetle lase, ki jih Kovačević nima. Po njihovih izpovedbah naj bi imel tisti večer oblečen športni plašč, ki mu je segal do kolen, obtoženi pa nosi le jakne.
