V petih slovenskih bankah so po naših neuradnih informacijah zaznali sumljiva nakazila slovenskih podjetij, ki so v lasti ukrajinskih državljanov. Ugotovili naj bi, da je bilo poslovanje več podjetij v nasprotju s standardi za preprečevanje pranja denarja, zato so jim banke zaprle transakcijske račune. Ko smo hoteli te informacije preveriti pri bankah, so odgovorili, da zaradi zaupnosti podatkov in dobre poslovne prakse posameznih poslov strank ne morejo komentirati. Z urada za preprečevanje pranja denarja pa so odgovorili, da ne morejo komentirati konkretnih zadev s področja pranja denarja in financiranja terorizma.
Povezana podjetja
Podjetja, ki so jim banke zaprle račune, so po naših informacijah povezana. Poleg tega, da so vsa v lasti ukrajinskih državljanov, vsa nakazujejo veliko denarja istim tujim podjetjem na račune v davčne oaze. Tudi bilance vseh so zelo podobne, saj imajo več milijonov evrov prihodkov, ki jih skoraj v celoti porabijo za storitve, tako da imajo zelo nizke dobičke oziroma izgubo. Razen denarnih sredstev nimajo nobenega drugega premoženja.
Vsem podjetjem pri urejanju dokumentacije pomaga podjetje MSP Center oziroma MSP Office, ki je v lasti družine Gregorčič. Tam pojasnjujejo, da se ta podjetja ukvarjajo s spletnimi stranmi za zmenkarije, kot je na primer love4emotions.com.
Teh slovensko-ukrajinskih podjetij je vsaj deset. Desetim je namreč konec januarja oziroma v februarju transakcijske račune zaprla Abanka. Devet jih je imelo račune odprte tudi pri banki Unicredit, ki jim jih je zaprla že lani. Štiri podjetja so imela račune še pri NLB, Addiko banki oziroma banki Sparkasse, a so tudi ti računi zdaj zaprti. V Sloveniji ta podjetja zdaj poslujejo samo še prek banke Sberbank. Račune imajo sicer odprte še v mnogih drugih evropskih državah.
Milijonska nakazila
Podjetja še vedno poslujejo. Zadnje objavljene bilance so za leto 2018, ko je imelo vseh deset podjetij skupno več kot 20 milijonov evrov prihodkov in okoli 22 milijonov evrov odhodkov. V zadnjih dveh letih in pol so samo s svojih slovenskih računov opravila okoli 150 transakcij na račune tujih podjetij v davčnih oazah v skupnem znesku, ki presega sedem milijonov evrov. Več podjetij, ki prejemajo sredstva od slovensko-ukrajinskih podjetij, si deli tudi naslov, o njih pa v spletnih iskalnikih ni najti veliko podatkov.
Ker Slovenija postavlja omejitve državljanom tretjih držav pri ustanavljanju podjetij, so v teh podjetjih ob ukrajinskih lastnikih in direktorjih še slovenski zastopniki. Podjetje Gritis Tech na primer poleg 25-letne Ruslane Oliinyk zastopa tudi Sašo Nožič Serini iz Kamnika, ki nam je po telefonu povedal, da je Ruslano Oliinyk srečal samo enkrat in da ne ve točno, s čim se podjetje ukvarja. Njegov direktor je postal na prošnjo Sandija Gregorčiča, ki ga pozna iz otroštva, in njegovega brata dvojčka Sebastijana Gregorčiča, ki se ga Nožič Serini spominja kot bančnika.
Prav vsem ukrajinsko-slovenskim podjetjem pri urejanju dokumentacije pomagajo Sebastijan, Sandi in Danina Gregorčič. Ti so do konca lanskega leta poslovali prek podjetja MSP Center, ki so ga nato iz neznanih razlogov zaprli ter ustanovili podjetje MSP Office. Gregorčičevi so tudi direktorji v nekaterih slovensko-ukrajinskih podjetjih, poleg njih tudi nekateri drugi sodelavci podjetja MSP Center oziroma MSP Office.
Nenavadne spletne strani za zmenkarije
Sebastijan Gregorčič je informacije o pranju denarja odločno zanikal. »Banke so račune zaprle, ker so ocenile, da imajo s podjetji previsoke stroške,« je dejal, »to je pač poslovna odločitev banke.« Slovenske banke res vse pogosteje zapirajo račune tujim podjetjem in slovenskim podjetjem, ki so v lasti tujcev. To počnejo zaradi lastnih strožjih politik glede sodelovanja s strankami, uvedle pa so jih na podlagi zakonodaje, ki ureja področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ocenjujejo v Banki Slovenije. Ob tem pa so v centralni banki poudarili, da je odpiranje ali zapiranje transakcijskega računa izključno poslovna odločitev banke, razen kadar bi takšna sklenitev ali nadaljevanje poslovnega razmerja pomenilo kršitev predpisov ali ukrepov.
Sebastijan Gregorčič je pojasnil, da slovensko-ukrajinska podjetja prihodke ustvarjajo s članarinami za spletne strani za zmenkarije, ki jih upravljajo, njihovi odhodki pa so plačila za oglaševanje. Zatrjuje, da imajo za vse transakcije ustrezna dokazila. Povedal nam je naslov ene od teh strani, love4emotions.com, na kateri je navedeno, da jo upravlja slovensko podjetje Hostline, katerega lastnik je Sergii Kumurdzhy, poleg njega pa je direktor tudi Sebastijan Gregorčič. Izkazalo se je, da obstajajo še štiri skoraj popolnoma enake strani, ki domujejo na istem strežniku: loveanddating.com, love4perfection.com, love4hearts.com in lovethawshearts.com. Tudi te strani naj bi upravljal Hostline. Računalniški strokovnjak, ki je želel ostati neimenovan, nam je povedal, da gre pravzaprav za eno samo spletno stran. »Tudi koda strani je enaka, kar pomeni, da samo spreminjajo imena,« je dejal. »Stran deluje precej počasi, kar lahko pomeni, da je strežnik slab ali pa imajo veliko prometa. Sumim, da gre za prvo.« Poleg tega imajo naštete spletne strani takšne nastavitve, da spletnim iskalnikom onemogočajo dostop do vseh vsebin na straneh. Strani je zato nemogoče najti, če ne poznate njihovega natančnega URL-naslova.
To vzbuja dodatne dvome oziroma poraja nova vprašanja, a Sebastijan Gregorčič na dodatna pojasnila ni bil pripravljen. Dejal je, da odgovorov na to nima, ker se s podrobnostmi poslovanja podjetij ne ukvarja. Prosil je, naj vprašanja pošljemo po e-pošti, da jih bo lahko posredoval pristojnim. Ob tem je opozoril, da so ukrajinski lastniki in direktorji podjetij vse pripravljeni pojasniti ustreznim organom in bankam, medijem pa ne. Odgovorov na naša pisna vprašanja nato nismo prejeli.
