Čeprav je sojenje 43-letnemu iraškemu državljanu Rašidu Azizu zaradi domnevnega terorizma potekalo že od julija lani, se je v torek začelo znova. Prejšnji predsednik senata je šel namreč oktobra na dolgotrajni bolniški dopust, vrnil se ne bo do maja ali junija letos. Zato so spis predodelili sodnici Maji Povhe. Obtožnica je bila sicer vložena že avgusta 2024, kar pomeni, da bodo morali Aziza avgusta letos iz pripora izpustiti. Pa če bo do takrat sojenje končano ali ne.
Tožilstvo mu očita, da je leta 2016 v Iraku deloval v teroristični organizaciji Islamska država. Kot član vojaške enote Dat al Savari naj bi bil vpleten v teroristična dejanja, za kar naj bi dobival plačilo in dodatno »štipendijo« za oskrbo svojih sorodnikov. Bil naj bi aktiven borec na območju iraške province Salah al Din. Po podatkih ameriških preiskovalcev naj bi sicer njegovo delovanje segalo že v leti 2005 in 2008. Leta 2005 naj bi namreč ameriške sile v Iraku našle neaktivirano improvizirano eksplozivno sredstvo z njegovimi prstnimi odtisi. A kazenski pregon za ta primer je že zastaral.
Leta 2016 hudo poškodovan
Aziz, ki je pred prijetjem aprila predlani v Ljubljani delal kot frizer in kuhar, je pred spremenjenim sodnim senatom vztrajal pri zagovorih, podanih v sodni preiskavi in na glavnih obravnavah. In sicer, da ni nikoli pripadal Islamski državi in da skupine Dat al Savari ne pozna. Nikoli ni bil v kaki vojaški skupini in ni imel stika z orožjem, na eksplozivnem sredstvu najdeni prstni odtisi pa niso njegovi. In da je bil v resnici julija 2016 na poti v domače mesto Tikrit hudo poškodovan. O tem, kaj se je dogajalo tega leta, je bil govor tudi na torkovi obravnavi. Po njegovih besedah so ga ustrelili pripadniki Hezbolaha. Šiiti so ga imeli sedem dni zaprtega, potem se je zbudil v bolnišnici, od koder so ga »vrgli na cesto«. Sledila sta zdravljenje in nato fizioterapija v bolnišnici v Kirkuku. Konec leta 2017, ko so se temu mestu začeli približevati šiiti, je pobegnil v Turčijo. »Nikoli nisem sodeloval z Islamsko državo. V Tikritu je bila kakih sedem mesecev, leta 2014, a takrat nisem bil tam, pač pa v Kirkuku okoli 200 kilometrov stran,« je dejal.
Ob prihodu leta 2019 v Slovenijo je povedal, da si želi zaradi povzročenih poškodb na nogi in trebuhu na zdravljenje v Nemčijo. Res je hitro zapustil azilni dom, a so ga iz Nemčije vrnili v Slovenijo, še prej pa ugotovili, da se predstavlja z različnimi imeni in navaja različne datume rojstva (dokumentov nima). Glede poškodbe pa ameriški preiskovalci trdijo, da ju je imel že leta 2008. Takrat naj bi ga namreč (sicer pod drugim imenom) zaslišali v Iraku. Iz tega leta je tudi njegova nožna proteza.
Izročitev gotova smrt
Tožilec Aljaž Britvič ga je na torkovem sojenju med drugim spraševal o denarnih nakazilih, ki jih je opravil v zadnjih letih in so razvidna iz njegovega telefona. Odgovoril je, da je šlo za pomoč prijateljici ali družini, ki je bila sprva v Turčiji, kasneje pa izgnana v Irak. Denar jim je pošiljal prek prijateljev. Vprašal ga je tudi o grožnjah z maščevanjem, ki so jih našli na telefonu. Odvrnil je, da mu je grozila neznana oseba z iraške telefonske številke, da gre za grožnje šiitske milice in da je to povsem običajno in pogosto.
Na tožilčevo vprašanje, ali zdaj proti njemu v Iraku tečejo kakšni postopki oziroma ali ga država išče, je odvrnil, da ne. Ko ga je vprašal, ali bi se strinjal z izročitvijo Iraku, pa je odvrnil, da bi to zanj pomenilo smrt. Kot je dejal, oblasti mislijo, da ima informacije še iz časov, ko je pokojnega očeta (zadolženega za varovanje družine predsednika Sadama Huseina) vozil v predsedniško palačo. Zagovornik Žiga Podobnik ga je vprašal, ali ima zaradi vsega, kar je prestal, kake psihične posledice. »Seveda. Včasih se spomnim dogodkov, a se jih nočem, ker je to boleče. Moja sestra je bila nekoč pri nas na kosilu z možem, zaposlenim v varnostni službi. Ko so odhajali, so jih ubili. Kako bi lahko kaj takega pozabil? Saj sem samo človek,« je odvrnil.