Vrhovni sodniki so zavrnili zahtevo za varstvo zakonitosti obrambe dvojnega morilca Branka Krkleca, ki je februarja 2022 ustrelil in umoril dva pomočnika sodnega izvršitelja, 27-letnega Aleksandra K. in 42-letno Natašo Z. K. Pomočnika izvršitelja sta se pri Krklecu oglasila, saj sta morala zarubiti 600 evrov vreden avtomobil, ki je bil v lasti njegove žene, uporabljal pa ga je on. Pijani Krklec se je s pomočnikoma izvršitelja najprej sporekel, nato pa odšel v hišo po pištolo in ustrelil oba.
Krklec je bil pravnomočno obsojen na 30 let zapora, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je obramba zatrjevala, da Krklec umorov ni zagrešil po kazenski določbi, po kateri je bil obsojen. Krklec je bil namreč pravnomočno obsojen po drugem odstavku kaznivega dejanja umora, ki je definiran kot umor »zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku ali zaradi odločitev državnih tožilcev ali zaradi postopka in odločitev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pričanja v sodnem postopku«.
Obramba je že med sojenjem in pozneje v pritožbah poudarjala, da Krklec ni zakrivil umora po opisani določbi, saj odvzem vozila, ki je bil povod za spor in streljanje, ni bil odločitev sodnika, pomočnika izvršitelja pa prav tako seveda nista bila sodnika. »Tudi sklep o izvršbi zoper obsojenca ni imel učinka, ker ta ni bil stranka v izvršilnem postopku (avto je bil pisan na ženo, op. p.) in mu sklep tudi nikoli ni bil vročen,« je bil argument obrambe, ki je trdila, da zgoraj opisani drugi odstavek v definiciji umora ne varuje pomočnikov izvršiteljev, ki niso del pravosodja, ampak zasebniki.
Toda senat sedmih vrhovnih sodnikov, v katerem je bila poročevalka vrhovna sodnica Andreja Sedej Grčar, se s tako ozkim tolmačenjem določbe, s katero je obramba poskušala doseči razveljavitev pravnomočne obsodbe, ni strinjal.
Vzročna povezava med sklepom in umorom
Vrhovni sodniki so sklenili, da opis kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen Krklec, vendarle izpolnjuje zakonske znake umora po določbi, ki varuje policiste, sodnike, tožilce, priče in druge udeležence (predvsem sodnih) postopkov. Strinjali so se, da so sodišča ustrezno ugotovila, da sta pomočnika izvršitelja svoje delo opravljala na podlagi predhodnega sklepa okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, na podlagi katerega se je izvršba nadaljevala s konkretnim rubežem. Ko sta hotela zarubiti avtomobil, ki ga je uporabljal Krklec, sta delovala v imenu izvršitelja, tako da sta imela pooblastilo za izvajanje uradnega dejanja v uradnem postopku.
Sodniki so se v Krklečevem primeru, ki bo pomemben tudi v drugih sorodnih primerih, postavili na stališče, da zakonska inkriminacija »zaradi postopka in odločitve sodnika« vsekakor zahteva neposredno vzročno povezavo med sodnim postopkom, odločitvijo sodnika in ravnanjem morilca. Toda v primeru dvojnega umora pomočnikov sodnega izvršitelja je takšen pogoj tudi izpolnjen, saj sta umorjena pomočnika opravljala le tisto, kar je bilo del sodnega postopka in tudi del odločitve sodnika. Obsojeni Krklec pa jima je to preprečil, tako da jima je vzel življenje.
Krklec ima sicer še možnost ustavne pritožbe na ustavno sodišče, sicer pa ga čaka dolgo obdobje za zapahi.