Minila so skoraj štiri leta, odkar smo v Dnevnikovi prilogi Objektiv in v časopisu Dnevnik objavili serijo člankov, v katerih smo razkrili domnevno spolno zlorabo mladoletnih deklet v enem od ljubljanskih konjeniških klubov. Maja je bila ob prvi zlorabi stara enajst let, Zala (imeni zaradi zaščite identitete nista pravi) pa dvanajst. Posilil naj bi ju polnoletni trener jahanja, zlorabe in posilstva pa so sčasoma postali redni. Od takrat je minilo približno petnajst let. Skoraj štiri leta po objavi in več kot tri leta in pol po policijski ovadbi sodna preiskava na ljubljanskem okrožnem sodišču še ni zaključena.
»Jokala sem, kričala nanj, držal me je za usta, da me ne bi slišali njegovi starši, če bi slučajno bili doma. Ugasnil je luči, spustil rolete. Zdaj si dovolj stara, da lahko poskusiva še kaj drugega. Na polno je silil vame, a nikakor ni šlo. Potem me je obrnil. In takrat mu je uspelo,« je o enem najhujših trenutkov v svojem življenju pripovedovala Maja. »Ja, enkrat me je tudi na silo. Šla sva plavat, bilo je mrzlo in tam je bil neki otoček. Rekla sem mu, da nočem. Vseeno me je. Na kamnih …« pa nam je zaupala Zala. Spolno sta občevala brez zaščite, in to vedno. Ker je on tako hotel.
Sram in krivda
Tako Maja kot Zala sta rosno mladi vzljubili konje in konjeništvo. Na trenerja sta bili navezani, zaupali sta mu, njiju in druge varovanke je pogosto peljal na pico, jim spekel palačinke ter jih nato razvozil domov. »O tem, kar se mi je zgodilo, dolgo nisem govorila z nikomer. Bilo me je sram, počutila sem se krivo, vedela sem, da sem bila premlada za te stvari. Jasno mi je bilo, da me je k temu prisilil, ampak vseeno sem bila prepričana, da me bo vsak, ki bi mu povedala, nadrl. Mislila sem, da sem kriva za to, kar se mi je zgodilo,« je v uredništvu Dnevnika pred štirimi leti pripovedovala Maja.
Še kot najstnica se je zaupala svoji najboljši prijateljici, čez leta še fantu, na koncu tudi mami. Zala je šele med prebiranjem Majine izpovedi o mučnih doživetjih v Objektivu spoznala, da ni sama in – da je bila zlorabljena.
Maja ob naših prvotnih pogovorih domnevnega napadalca ni nameravala prijaviti policiji. »Poznam delo na sodišču. Slišala sem, kaj odvetniki obtoženih sprašujejo žrtve, skozi kakšen pekel morajo iti, pa vseeno storilci zelo pogosto odkorakajo brez kazni,« je takrat povedala za časopis, nekaj tednov kasneje pa si je premislila, čeravno jo je bilo strah morebitnega povračilnega ukrepa trenerja. Prijavila ga je tudi Zala. Kriminalistična preiskava se je sicer začela že prej, na dan objave našega prvega članka oktobra 2022.
Sledila je skoraj štiri mesece trajajoča kriminalistična preiskava, ki je bila zahtevna in zelo obsežna, kriminalisti so v njej opravili več kot sto razgovorov. Dokazov naj bi bilo več kot dovolj, primer pa sicer temelji na pričevanju obeh domnevnih žrtev in številnih prič. Po naših pogovorih z več pričami in tudi z mnogimi, ki so v stik z nami stopili po objavi člankov, je za domnevno zlorabo vedelo več odraslih oziroma so o njej vsaj slutili. Zakaj svojih sumov niso (vsaj anonimno) prijavili policiji ali ukrepali kako drugače, pa ni jasno. Policija je trenerja jahanja sredi februarja 2023 ovadila zaradi suma storitve več kaznivih dejanj zoper osebi, mlajši od 15 let.
Kazenski postopek se je v naslednjo fazo premaknil proti koncu septembra 2023, ko je murskosoboško tožilstvo (zaradi obilice primerov so jim ga ljubljanski kolegi predali) na ljubljansko okrožno sodišče vložilo zahtevo za preiskavo. V njenem sklopu so v začetku leta 2024 zaslišali obdolženega, 28. maja 2025 pa je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen. Po naših neuradnih informacijah so obe oškodovanki zaslišali letos poleti. »Trenutno potekajo naroki za zaslišanja prič in preiskava še poteka,« so za Dnevnik sporočili z ljubljanskega okrožnega sodišča. In poudarili, da zaradi tajnosti zaslišanj o vsebini ali čem drugem javnosti ne morejo obveščati.
Sistem, nevreden zaupanja?
»Dolgotrajnost postopkov je ne samo neučinkovita in neprimerna, ampak tudi in predvsem škodljiva za žrtve. To jim pošilja izjemno slabo sporočilo ne le v konkretnih primerih, ampak tudi širše. S toleriranjem takšne prakse jim sistem sporoča, da mu ne morejo zaupati in da jih ne bo učinkovito zaščitil,« je dolgotrajnost postopkov z domnevnimi (mladoletnimi) žrtvami spolnega nasilja komentirala Tjaša Hrženjak, vodja mariborske enote Združenja za moč.
Obe naši sogovornici sta ob koncu kriminalistične preiskave februarja 2023 pohvalili delo policistov in povedali, da je za njima najtežji korak. Vsaj tako sta takrat mislili. A sta se motili. »Vesela sem, da se primer razvija, saj vem, da se bo le tako enkrat končal, obenem pa se mi zdi postopek zelo dolg. In da je moje življenje do zaključka primera 'na čakanju',« je julija lani za Dnevnik povedala 29-letna Zala.
Že takrat je bila v stiski zaradi morebitnega pričanja v sodni dvorani, kjer bi v primeru vložitve obtožnice zoper svojega domnevnega posiljevalca morala javno govoriti o spolnih napadih, ki jih je doživela kot deklica. Najverjetneje celo v njegovi prisotnosti. Omenila je, kako strah jo je, da njej in Maji na sodišču ne bi verjeli ter da bi morali ljudi prepričevati, da so se zlorabe dejansko zgodile. Kot primer je izpostavila takrat aktualne napade na žrtve zloglasnega ameriškega raperja Diddyja.
»Kadar mora žrtev na razplet postopka čakati več let, ji je s tem pogosto onemogočeno tudi okrevanje. Ves čas se mora vračati v preteklost ter podoživljati travmatične dogodke,« je izpostavila Tjaša Hrženjak. V Združenju za moč se pogosto srečujejo z osebami, ki se za prijavo sploh ne odločijo. Nimajo namreč zaupanja, da bo postopek prinesel kakršen koli rezultat. Po navedbah sogovornice se bojijo dodatne travmatizacije, obenem pa imajo občutek, da storilci za svoja dejanja ne bodo odgovarjali. »Takšne prakse torej vplivajo na zaupanje v sistem in utrjujejo tabu spolnega nasilja v družbi,« je zaključila Hrženjakova.