Naj spomnimo, da so 12. avgusta 1974 v potoku Tanasec našli umorjenega 59-letnega Jakoba Luzarja. Policija je osumila takrat 37-letnega Martina Uhernika in njegovo leto dni starejšo ženo Ano. Uhernik naj bi 11. avgusta zvečer ustrelil Luzarja, potem pa naj bi z ženo truplo vrgla v 840 metrov oddaljen tolmun.
Obsojen na podlagi vaških govoric in indicev
Marca 1975 je prvostopenjsko sodišče zakonca zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo, a je višje sodišče sodbo razveljavilo in sledilo je novo sojenje pred drugim senatom. Prvega julija 1977 so Uhernika obsodili na osem let zapora zaradi umora, ženo pa na dve leti zaradi pomoči pri kaznivem dejanju. Ano so leto pozneje na višjem sodišču oprostili, Martinu pa kazen podaljšali na deset let. Ko je po dobrih sedmih letih prišel iz zapora, je bil star 48 let in živel je le še zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. Leta 1999 je vložil zahtevo za obnovo postopka, a so ga zavrnili. Nato je prek svojega odvetnika Jožeta Hribernika vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče. To je sodbo razveljavilo in primer vrnilo na okrožno sodišče. V okviru preiskave so ponovno zaslišali nekatere priče, potem pa je tožilec odstopil od pregona. Izkazalo se je namreč, da so ga obsodili le na podlagi vaških govoric in indicev ter da so nekatere priče izsiljevali in ustrahovali, Uhernik pa je bil v usodnem času daleč od kraja kaznivega dejanja. Julija 2006 se je takratni minister dr. Lovro Šturm v svojem imenu in imenu vlade po krivem obsojenemu in članom njegove družine opravičil za vse trpljenje.
Za nepremoženjsko škodo že dobil 304.000 evrov
Tožnik je v okviru nepremoženjske škode že dobil 304.000 evrov odškodnine. Izplačali so mu tudi že 52.700 evrov premoženjske škode. Toliko bi zaslužil, če bi v času, ki ga je preživel za rešetkami, hodil v službo na območju Slovenije oziroma tedanje Jugoslavije. Potem pa so izvedenko finančne stroke Matejo Gubanec prosili še, naj izračuna, koliko bi dobil, če bi delal v Nemčiji - v tamkajšnjem gradbenem podjetju je bil namreč zaposlen od leta 1969 do aretacije. Upoštevala je, da bi to delo lahko opravljal vsaj še 15 let po aretaciji, torej vsaj do svojega dvainpetdesetega leta starosti. Delo v tujini bi seveda vplivalo tudi na višino pozneje pridobljene pokojnine, kar je sodišče tudi moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Kot tudi to, da zaradi pečata morilca po prihodu iz zapora ni dobil več nobene službe. Ne v Nemčiji ne v domačem kraju ali v širši okolici, nihče ni želel zaposliti "morilca".
Leta 1986 se je strt zaradi tragične izkušnje invalidsko upokojil. Medtem ko je bil pred aretacijo zdrav ter poln življenja in idej, se je iz zapora vrnil kot drug človek: bolan, utrujen in brezvoljen, hkrati pa vsakodnevno okupiran z nepravično sodbo. Izvedenca dr. Marjan Bilban in dr. Marga Kocmur sta ocenila, da je k njegovim zdravstvenim težavam, zaradi katerih je bil upokojen, v veliki meri prispevala prav zaporna kazen. Trpela pa je vsa družina. V času aretacije je bil sin star osem let, hči pa 12. Čez noč sta se morala znajti brez staršev in živeti s pečatom, da sta otroka morilca. Ana Uhernik je umrla leta 1991 in ni doživela opravičila države, sta pa od nje odškodnino (vsak po 146.000 evrov) zahtevala otroka. Za zdaj sta bila pri tem neuspešna, njun primer je zdaj na ustavnem sodišču.
