Z odprtimi usti in nejevero v očeh so stanovalci bloka v Majaronovi ulici v ljubljanskem Savskem naselju sprejeli novico o usodi starejše sosede. V stanovanju v prvem nadstropju so policisti v petek namreč našli truplo 97-letnice, ki je umrla že pred več leti. Kako dolgo so bili njeni posmrtni ostanki v stanovanju, ni znano, je pa vodja skupine za krvne in seksualne delikte sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana Gregor Mlakar povedal, da so jo nazadnje videli živo leta 2011.
Takega primera ne pomnijo, so nam potrdili na generalni policijski upravi. Pred leti smo sicer poročali o fantu, ki je mamo ubil in jo shranil v hladilniku, a zgolj za krajši čas. Tokratni primer je nekaj povsem drugega.
Policija je v petek prijela 67-letnega moškega, po naših informacijah sina pokojne, ki naj bi v zadnjih letih »skrbel« zanjo, obenem pa bil pooblaščen za dvigovanje njene pokojnine. Po navedbah policije je moški sorodnikom lažno prikazoval, da je mama še živa, obenem pa jim onemogočal stike z njo. Ravno svojci so zaradi pogrešane 97-letnice poklicali policijo, ki je potem v petek zgodaj popoldne naletela na grozljiv prizor. Morda bo dodatne odgovore dala obdukcija, ki pa naj bi bila ravno zaradi stanja trupla izjemno zahtevna. Za zdaj namreč še ni znano niti, ali je gospa umrla naravne smrti.
V stanovanju »cela štala«
Vsa okna stanovanja so zaprta, pogled vanj zastirajo rolete. Tako naj bi bilo že od nekdaj, razlagajo sosedi, ki niso niti posumili, kaj se skriva za zaklenjenimi vrati. Nekateri so pokojnico poznali, drugi so tu in tam na hodniku srečali le njenega sina, vendar si niso enotni, ali je zadnja leta živel v maminem stanovanju ali ne. »Pred kakimi osmimi leti je rekel, da je šla v dom, potem ga o tem nisem več spraševal,« nam je prek domofona zaupal eden od sosedov. Čudnega vonja ni zaznal, ugibal je, ali zato, ker so bili ostanki morda spravljeni v zamrzovalni skrinji. A po naših informacijah truplo ni bilo na hladnem.
»Nisem slutil, da bi lahko bilo kaj narobe v tej družini, sploh pa nisem pričakoval česa takega. Mislil sem, da je gospa v domu,« je razložil Emil Železnikar s sosednjega vhoda bloka. Gospo je poznal, običajno je slonela na balkonu. A je ni videl že vsaj pet, šest let. O sinu pove, da sta se v redu razumela, da je odzdravil, po njegovem mnenju pa je bil čudak, ki se je držal zase. Meni, da ni živel tam, saj ga je videval, kako se je s kolesom okoli poldneva odpeljal.
»V tem stanovanju je mir vladal že ne vem koliko let. Noben glas ni prišel iz njega. Nič,« je začel pripovedovati sosed Železnikar, a se je hitro spomnil na noč pred kakšnimi tremi leti, ko ga je sin pokojne klical na pomoč zaradi počene cevi. »Vse je bilo razmetano, prava štala, nobenega reda. Opazil nisem nič nenavadnega, ker so bila vsa vrata zaprta, sam pa sem bil pri radiatorju v predsobi. Zaprl sem vodo, ker je nastala res velika poplava,« se je spominjal in odkimal na vprašanje, ali ga je takrat ali kdaj drugič zmotil kakšen nenavaden vonj. Ravno gospod Železnikar je v petek odklenil vrata stanovanja, ker je imel ključ, saj se osumljeni na zvonjenje policije po njegovih besedah ni odzval. »Na vratih je bilo še varovalo, ketnica. Potem sem odšel,« je gospod Železnikar končal svojo pripoved. V stanovanje so potem policistom pomagali vstopiti gasilci.
Sosedina zla slutnja
Prav nič presenečena nad strašljivo najdbo pa ni bila soseda, ki se je več let bala takega razpleta. »Vedeli smo, da je bolna. A je bila tako zelo zgovorna, da je bilo vseeno čudno, ko je nenadoma ni bilo več. Kar poniknila je. Ko je sin začel hoditi v stanovanje, smo mislili, da jo pač obiskuje,« je opisala. Njej in sosedu se je to zdelo dokaj nenavadno, pred kakimi tremi leti je prvič posumila, da bi lahko bila gospa mrtva. Zakaj? Ker je bilo stanovanje zelo zanemarjeno, že skoraj povsem propadlo, o njej pa ne duha ne sluha. Vse bolj jo je skrbelo. Poleg tega je v tistem času osumljenemu počila cev v radiatorju in na pomoč je priskočil ravno sosed. »Vrata ene od sob so bila tako močno zaprta, kot bi bila zalepljena, zatesnjena,« se spominja, kaj ji je takrat povedal sosed.
Kaj veliko dlje od pogovora o tem si dvojica ni upala iti, kaj šele poklicati policijo. Bilo ju je tudi strah, da bi ju obtožili vtikanja v tuje zadeve. »Nikogar nisem hotela po krivem obtožiti česa tako groznega. Želela sem si, da to ne bi bilo res, a je bil moj instinkt pravilen,« je s sklonjeno glavo odkimala sogovornica, ki želi ostati anonimna. »Kako dolgo je mislil, da mu bo to uspevalo? In kako sploh lahko živiš s čim takim?« se je vprašala.
Sedeminšestdesetletnika je policija pridržala zaradi suma skrunitve trupla, povzročitve smrti iz malomarnosti in goljufije. Prostost so osumljencu odvzeli zgolj za nujno potreben čas za zbiranje obvestil, potem pa so ga izpustili.
