»Marko tega ni naredil, ni ga udaril,« je na sojenju Marku Belclu zaradi tragične smrti 77-letnega Stanislava Knafla pri Zgornjih Duplicah takoj na začetku zaslišanja zagotovil Marjan Grm. »Kako to veste?« ga je vprašala sodnica Maja Povhe. »Pač vem,« ji je zagotovil. Pri številnih drugih vprašanjih je bil bistveno bolj negotov. Najpogostejši odgovori so bili ne vem, ne spominjam se, možno je.
Kot smo že pisali, so Knafla pri njegovem bivalniku v gozdu našli hudo pretepenega 19. marca 2021. Ni mu bilo več pomoči. Leto pozneje so bili Belcl, brata Marjan in Mihael Grm ter Marjan Brajdič spoznani za krive kaznivega dejanja posebno hude poškodbe s smrtnim izidom. Dobili so od devet let do devet let in deset mesecev zapora. Toda višje sodišče je sodbo razveljavilo, češ da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval prisotnost Brajdiča in bratov Grm na kraju kaznivega dejanja (Belclov DNK so našli na Knaflovi denarnici v bivalniku in tudi na njegovem truplu). Sledilo je ponovljeno sojenje, na katerem je tožilstvo obtožbo zoper brata in Brajdiča umaknilo. Tako je zdaj obtožen le Belcl, preostali trije pa imajo status priče. Sodnica je imela velike težave, da jih je zaslišala, potrebne so bile prisilne privedbe, zaradi neodzivanja jih je tudi denarno kaznovala.
Prejšnjikrat je zaslišala Brajdiča in Mihaela Grma, a iz njiju ni izvlekla nič koristnega. Bolj ali manj na vsako vprašanje je dobila odgovor, da se ne spomnita (le da je Brajdič zagotovil, da Belcl Knafla ni pretepel, ker »ni tak po duši«). V približno takšnem duhu je zdaj potekalo tudi zaslišanje Belclovega bratranca Marjana Grma. »Knafla nisem poznal. Možno je, da sem bil kdaj pri njegovim bivališču,« je bil eden od njegovih odgovorov. »Zakaj pa bi šli tja?« je vprašala sodnica. »Ne vem, ne spomnim se,« je odvrnil.
»Če sem bil zraven, bi videl«
Na vprašanje, kako ve, da Belcl ni nikogar udaril, je odvrnil, da je bil z njim »tam«. Kje je to »tam«, pa kljub vrtanju ni pojasnil. »Tam, kjer ste bili z Belclom … je kdo vstopil v bivalnik?« je bilo novo vprašanje. »Ne spomnim se,« je odgovoril. »Zakaj sta pa šla tja?« »Ne spomnim se.« »Je imel kdo od vaju palico, pajser …? »Mislim, da ne,« je sledil odgovor. Sodnica mu je kazala tudi fotografije s kraja kaznivega dejanja. Njegov odziv je bil, da o tem nič ne ve, da se ne spomni, da ne ve, ali je bil kdaj tam, »ker je bilo to že pred petimi leti«.
Ko je še potekala policijska preiskava, je Brajdič kriminalistom pokazal, kam v potoku Ižica pri Igu so po napadu na Knafla odvrgli določene predmete, da bi prikrili sledi. Res so našli Knaflov telefon, jakno, rokavice, maskirne kape in naboje, na njih pa sledi bratov Grm in Belcla. Povhetova je vprašala Marjana Grma, ali ve, kje je žica. Odgovoril je, da mu je to znano iz sodnega spisa. »Ste bili kdaj tam?« je vprašala. »Možno.« »Policisti so tam našli podkapo in rokavico z vašim DNK. Kako sta se znašli tam?« »Ne vem.«
Potem mu je še enkrat prebrala obtožbo zoper Belcla: da je Knafla z neznanim topim predmetom z zelo veliko silo udaril v glavo, mu nato zvezal roke in noge ter jih povezal na hrbtu in hudo poškodovanega pustil ležati v krvi. »Mislim, da Marko tega ni naredil. Če sem bil zraven, bi verjetno to videl,« se je odzval Marjan Grm in dodal, da sta bila z Markom »popoldne (datuma ni navedel, op. p.) skupaj«. »Kaj sta pa počela?« je vprašala Povhetova. »Hodila in se vozila,« je izjavil. Na vprašanje, kje sta bila njegov brat in Brajdič, pa je odgovoril, da naj vsak govori zase.