»Poligraf ni detektor laži,« je trdno zasidran mit že takoj razbil Goran Savič, eden od treh poligrafistov slovenske policije. Z njim strokovnjaki namreč ne ugotavljajo, kdo laže in kdo govori resnico, temveč poligraf beleži stanje čustvene napetosti oziroma psihofiziološke odzive avtonomnega živčnega sistema.
»Odziv telesa lahko ponazorimo s primerom medveda, ki ga srečamo v gozdu,« je Savič plastično orisal delovanje naprave. In nadaljeval: »Medveda zaznamo s senzorji – vidom, sluhom, vonjem. Ti signali potujejo v možgane, ki ga mentalno predelajo. Iz vseh predalov spomina tako potegnemo vse informacije, ki jih imamo o tej živali, in ugotovimo, da je za nas nevarna. Na psihološki ravni imamo takrat dve možnosti – boj ali beg. Telo se mora v obeh primerih pripraviti na akcijo in to tako, da se sproži avtonomni živčni sistem: začnemo hitreje in globlje dihati, poveča se krvni tlak, srce začne hitreje biti, telo požene kri v možgane. Popolnoma identična slika, le da na mikroravni, se dogaja na poligrafu. A medveda v tem primeru zamenja bodisi fotografija, ki jo pokažemo izpraševanemu, bodisi vprašanje, ki mu ga postavimo, saj ju zazna kot ogrožajoča.«
Zaščita nedolžnih
Poligrafisti tako »zgolj« interpretirajo odklone čustvene napetosti, ki jih zabeleži poligraf, in s stopnjo verjetnosti določijo, ali je bila izjava resnična ali ne. »S poligrafom dajemo nedolžnim moč in jih zaščitimo. To je bistvo teh postopkov,« je poudaril sogovornik. Z njimi v kazniva dejanja nevpletene posameznike zaščitijo pred sicer zakonitimi, a nepotrebnimi posegi v človekove pravice in svoboščine.
Tudi prvi poligrafski test, ki ga je leta 1903 opravil italijanski kriminolog Cesare Lombroso, je po krivem obtoženega rešil vislic. Kočijaža Carla Tosettija so namreč aretirali zaradi suma grozljivega umora šestletne deklice, Lombroso pa je s pomočjo različnih metod (tudi vizualnega testa, v tem primeru fotografije žrtve, kakršnega v slovenski policiji uporabljajo še danes) ugotovil, da je nedolžen. Policija je nekaj mesecev pozneje ujela pravega morilca, 24-letnega uličnega pometača.
Začetki uporabe poligrafa v naši regiji segajo v leto 1959, za očeta poligrafske teorije in prakse na območju nekdanje Jugoslavije velja Zvonimir Roso, v slovenski policiji, takrat še milici, pa so poligraf začeli uporabljati leta 1972. Sedem let pozneje pa je Rosov učenec Ignac Črnič v poligrafskem testu prvič uporabil vizualne stimulanse.
Šlo je za preiskavo dejanj serijskega morilca Metoda Trobca. Črnič je namreč s poligrafom testiral Trobčevo 35-letno znanko, pri kateri so policisti našli plašč, podoben tistemu, ki ga je nosila ena od morilčevih žrtev. Petintridesetletnica je trdila, da ga je dobila od moža v Nemčiji in da ženske, ki je bila takrat še pogrešana, ni poznala. A se je odzvala na fotografijo žrtve. Po Črničevih ugotovitvah je obstajala verjetnost, da bi jo 35-letnica lahko poznala bodisi s fotografije bodisi osebno. Primer sta v strokovnem članku Vizualni testi od Zvonimira Rosa do danes iz leta 2015 opisala Goran Savič in njegov sodelavec, prav tako poligrafist Aleš Župan Galunič.
Prostovoljni test, ki na sodišču nima veljave
V Sloveniji povprečno opravijo 70 poligrafskih testiranj na leto, in sicer za vsa uradno pregonljiva kazniva dejanja. Ali testiranje v posameznem primeru potrebujejo ali ne, se odločajo policisti, ki primere preiskujejo. Savič je pojasnil, da gre povečini za vlome, tatvine ali rope. S poligrafom lažje usmerjajo preiskavo v predkazenskem postopku in ožijo krog osumljencev.
»Testiranje opravljamo le, če preiskovanec vanj prostovoljno privoli. Če ga odkloni, to po zakonu ne sme imeti negativnih posledic zanj in vsekakor tudi ne pomeni, da je kriv,« je še poudaril sogovornik.
In ob tem razbil še en mit: »Rezultati poligrafskega testiranja pri nas ne morejo biti uporabljeni kot dokaz na sodišču.« Pravzaprav niso procesno veljavni nikjer na svetu, ne glede na to, kaj gledalcem ponujajo (ameriški) filmi in serije. Poleg vprašljive zanesljivosti poligrafski testi namreč kršijo tudi posameznikovo pravico do molka.
»Rezultati so v nasprotju s pravico in privilegijem zoper samoobtožbo. Osumljenemu se namreč ni treba izpovedovati zoper sebe, priznati krivde ali sodelovati pri lastnem pregonu. V primeru poligrafa pa lahko telo razkrije nekaj, kar ni v skladu s posameznikovo voljo,« je še bil jasen Savič.
Poligrafa se ne da pretentati, preiskovalca pa
»Poligraf se sicer da pretentati, a je to za navadne smrtnike misija nemogoče,« je zanikal še eno zmotno, a široko javno sprejeto mnenje. Res je, da se na takšne scenarije pripravljajo in zanje vadijo pripadniki specialnih služb, vohuni, agenti, ki imajo poleg vsega tudi znanje psihologije. Da bi nekdo lahko prevaral napravo, pa bi moral na njej redno vaditi. Kar pa je bolj ali manj nemogoče. Kaj pa, če si preiskovani pod podplat položi kamenček, si grize jezik ali želi poligraf ukaniti s stiskanjem danke? Zaradi senzorjev premikanja, ki jih ima stol, na katerem sedi, tudi to ne bo uspelo, je odkimal Savič.
Svetovno znan je sicer primer ameriškega serijskega morilca Garyja Ridgwaya, ki so mu v medijih nadeli ime morilec z Zelene reke, ki naj bi v 80. letih prestal poligrafsko testiranje, na osnovi česar so ga izločili iz kroga osumljencev, kar mu je omogočilo še dve desetletji morilskih pohodov. »Prej bi rekel, da je pretental poligrafista, ne poligrafa,« je odgovoril Savič. V takšnih primerih napaka namreč vedno nastane zaradi tistega, ki test opravlja. On je tudi najšibkejši člen v celotnem postopku, saj lahko kloni pod psihološkim pritiskom. »Preiskovani cilja na nezavedno preiskovalca. Lahko ga ustrahuje, mu pove, telefonske številke katerih poznanih ljudi ima v telefonu, ali pa pride na test v zelo kratkem krilu in globokem dekolteju,« je Savič izpostavil nekaj načinov, s katerimi skušajo nekateri vplivati na rezultat testiranja.