David Trivić iz Cerkelj na Gorenjskem in Andraž Skrinjar z Bleda sta bila oktobra lani obsojena zaradi umora 58-letnega nekdanjega sodelavca Milana S. Za grozljivo in hladnokrvno dejanje, ki sta ga zagrešila v noči na 7. junij 2024, sta dobila po 24 let zapora. Nezadovoljna s sodbo sta se z zagovornikoma pritožila na višje sodišče, kar velja tudi za tožilstvo. Obramba je pritožbenemu senatu predlagala oprostilno sodbo, tožilstvo pa zvišanje kazni na 30 let zapora. Minuli mesec so opravili javno pritožbeno sejo, zdaj pa je znan tudi že rezultat: vse pritožbe so višji sodniki zavrnili kot neutemeljene in prvostopenjsko sodbo v celoti potrdili. S tem je postala pravnomočna, nam je potrdila Trivićeva zagovornica Brigita Žvan. Edina možnost, ki jo še imata obtožena, je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo lahko vložita na vrhovno sodišče.
Sodišče je torej štelo za nedvomno dokazano, kaj se je usodne noči dogajalo pri 58-letnem Milanu S. v Stražišču pri Kranju. Trivić je Milanu najprej poslal dve prijazni sms-sporočili, v katerih ga je naslovil z »mucek« in »srček« in s katerima je napovedal svoj obisk ter to, da mu bo vrnil dolgovanih 14.500 evrov. Prišel je s Skrinjarjem. Najprej so skupaj popivali. Ko je bil Milan že precej okajen, sta ga močno udarila po tilniku, da ga je odneslo v steno in obrnilo, tako da je bil s hrbtom obrnjen ter naslonjen na steno. Potem se je sesedel in začel tresti, nakar ga je eden ob obtoženih najmanj desetkrat udaril z macolo po glavi. Nato mu je z olfa nožem prerezal vrat. Čez glavo sta mu poveznila polivinilasto vrečko in mu jo z vrvjo močno zavezala okrog vratu. Nato sta truplo odpeljala na območje Jelovice in ga odvrgla na težko dostopnem območju Blatnega grabna.
Prelagala krivdo
Kot je ugotovilo sodišče, sta imela premoženjski motiv. Poleg tega, da Triviću ne bi bilo treba poravnati dolga, sta tudi slišala, da je Milan precej premožen in da naj bi doma hranil večjo količino denarja. Pričakovala sta torej, da bosta pri njem našla kaj vrednega. In res sta iz žrtvine denarnice v avtu ukradla 500 evrov, iz hiše pa avtomobilske ključe in tri kovčke z orodjem.
Obtožena nista zanikala, da se je umor zgodil in da sta bila zraven, vendar sta krivdo prelagala drug na drugega. Vsak se je zagovarjal s trditvami, da je morilec drugi, sam pa se mu ni zoperstavil zaradi šoka in strahu, tako da je v tem stanju samo ubogal ukaze drugega. Pri teh zagovorih sta vztrajala tudi v pritožbah na sodbo. Zagovornica Brigita Žvan je kot že na sojenju tudi na višjem sodišču ponovila, da Triviću vpletenost v umor ni dokazana. Lahko bi mu očitali le, da je pomagal svojemu tesnemu prijatelju Skrinjarju pri skrivanju trupla. Poudarila je, da se je Trivić ves čas zagovarjal enako, da je sodeloval s policijo, razkril Skrinjarja, pokazal, kje je truplo. Na podlagi njegove izjave so našli macolo. Zato je predlagala, naj ga višje sodišče oprosti, razveljavi prvostopenjsko sodbo ali pa vsaj obsodi na nižjo kazen. Medtem je tožilstvo vztrajalo, da je šlo za dejanje, ki sta ga skupaj načrtovala, izvedla in nato skušala prikriti. Za takšno kaznivo dejanje je po mnenju tožilstva primerna zgolj maksimalna, 30-letna zaporna kazen.
»Niti trohice čustev«
Skrinjarjevega zagovornika Željka Batiniča na sejo višjega sodišča ni bilo, tako da je imel glavno besedo obtoženi, ki je dejanje ponovno zanikal. Po njegovih besedah ga je Trivić vzel s seboj kot pričo, da bo vrnil denar. Natvezil mu je, da gresta z enim avtom, ker za dva pri Milanu ni prostora. In to s Skrinjarjevim, ker Trivićev nima dovolj bencina. Tudi telefon je pustil doma po naročilu soobtoženega (s seboj sta imela voki-tokija). Bil je šokiran, ko je Trivić napadel Milana, bal se je, da ne bi še njega. Se mu je pa na neki način uprl tako, da mu ni pomagal naložiti pokojnega v prtljažnik.
Pri odmeri kazni je sodišče kot olajševalne okoliščine upoštevalo dosedanjo nekaznovanost, pred krutim dejanjem sta živela urejeno življenje, Trivić je skrbel za mladoletnega otroka. Pokojnikova sestra je pred izrekom prvostopenjske sodbe komentirala njuno skrajno zavržno ravnanje. »Zanju nimam besed, mislim, da sta človeka, ki nista pokazala nobenega obžalovanja, ne z znakom ne z besedo. Koliko jima bo sodišče prisodilo, bomo sprejeli. A za mojo dušo nič ne bo dovolj. Ker sta ubila človeka, ki je bil zelo dober. Taki ljudje morajo biti 'umaknjeni', da se to več ne ponovi. Ker nimajo niti trohice čustev …«