Na koprskem okrajnem sodišču so obravnavali nenavadno pomorsko nesrečo, ki bi lahko imela hude posledice. Voditelj desetmetrskega čolna je vklopil avtopilota, nato pa vožnjo povsem prepustil napravi. V bližini meteorološke boje Vida je čoln potem trčil v drugo plovilo; na srečo je bil moški na njem bolj pozoren in je pravočasno opazil grozečo nevarnost. S kriki in mahanjem z rokami je poskušal opozoriti nase, ker pa ni nihče reagiral, je še pravočasno skočil v morje in se rešil.
Ogroženi so bili še trije ljudje, med njimi triletni otrok, na bližnjem čolnu. Povzročitelja nesreče so predlani obsodili zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, dobil je pogojno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obramba se je na sodbo pritožila, predlagala je oprostitev ali vsaj razveljavitev sojenja. A je novembra lani koprsko višje sodišče njene argumente zavrnilo. Pred kratkim je temu sledilo še vrhovno sodišče.
Alkohol prisoten, a ne odločilen
Obtoženi je bil alkoholiziran, in ker ga je policija zaradi tega prekrška že kaznovala in je že plačal globo, je zagovornica trdila, da so mu v kazenskem postopku očitali ravnanje, zaradi katerega je že bil sankcioniran. Šlo naj bi torej za kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja. Sodniki višjih stopenj so se sicer strinjali, da mu je tožilstvo v kazenskem postopku sprva očitalo tudi vožnjo pod vplivom alkohola. Ko pa se je izkazalo, da prisotnost alkohola v organizmu ni do take mere vplivala na njegove psihofizične sposobnosti, da bi lahko rekli, da je bil to razlog za ogrožanje ljudi, je to iz obtožnega predloga izpustilo. Druga dva očitka, da je ob vklopljenem avtopilotu opustil nadzor nad krmilom in da je prehitro vozil, pa sta ostala in zaradi njiju je bil tudi obsojen.
Obramba je trdila, da ni šlo za kaznivo dejanje, pač pa za nesrečo oziroma splet nesrečnih okoliščin. Glede očitane prehitre vožnje je v pritožbah navajala, da je policija obtoženemu ni očitala niti mu ni izrekla globe za prehitro vožnjo. Sodniki so na te navedbe odgovorili z navajanjem pravilnika o izogibanju trčenja na morju, ki določa, da je treba ves čas pluti z varno hitrostjo, da se lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem prepreči trčenje ter glede na okoliščine in stanje plovilo zaustavi na primerni oddaljenosti. Že v prvostopenjski sodbi je navedeno, da je bila v konkretnem primeru potovalna hitrost 22 vozlov. Preveč, če upoštevamo, da je obtoženi upravljanje plovila prepustil napravi za avtonomno vožnjo, in to na območju, kjer je bila prisotnost drugih plovil ter ljudi pričakovana. Še posebej v poletnem času.
Ogroženi tudi na drugem čolnu
Sodišče je analiziralo obtoženčev zagovor, da nikoli ni zapustil krmila in da je bil pozoren na okolico. Pomagalo si je s pričami, izpovedjo oškodovanca, v katerega plovilo je trčilo, in dvojice odraslih na bližnjem čolnu. Skladno so povedali, da so na sprednjem delu bližajočega čolna videli dve ženski in moškega ter še enega, ki je prihajal proti sprednjemu delu. Na očitke obrambe, da sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi obtoženi zapustil krmilo, so sodniki odgovorili, da je to nepomembno. Bistveno da je, da ni bil za krmilom oziroma v njegovi neposredni bližini. Če bi bil, bi reagiral na prisotnost in vpitje oškodovanca.
Po mnenju zagovornice v nesreči ni bil nihče življenjsko ogrožen. Sodniki se spet niso strinjali. Ne le da je bilo ogroženo življenje oškodovanca, ki je nevarnost navsezadnje tudi sam zaznal, zato je kričal, mahal in skočil v morje. Ogrožena je bila tudi trojica na drugem plovilu – zasidrano je bilo za oškodovančevim čolnom v smeri plovbe obtoženčevega čolna. Da ni trčil še vanj, je pripisati zgolj naključju, ker se je po prvem trčenju ustavil. Sicer pa niti ni pomembno, da nihče od vpletenih ni bil poškodovan, kajti to ni pogoj za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, so navedbe obrambe zavrnili sodniki.