Šestnajstletni fant se je pred leti poškodoval na državnem teniškem prvenstvu pri igri dvojic. Lovil je kratko žogo pri mreži in se »zadrsal« zunaj zunanjih črt, ki določajo igralno polje za dvojice. Pri tem se je podlaga udrla za približno pet centimetrov in »obrnilo« mu je koleno.
Dva dni pred tekmovanjem je deževalo in istega dne zjutraj tudi, tako da so tekmovanje z jutranjih prestavili na 16. uro. Fantova tekma je bila ob dvajsetih. Ker je menil, da je za njegovo poškodbo kriv organizator, ker ni poskrbel za varno podlago na igrišču ali v teh razmerah preprečil igranja, je proti njemu oziroma njegovi zavarovalnici vložil tožbo. Zahteval je dobrih 18.600 evrov odškodnine.
Nesrečno naključje
Sodni izvedenec je ugotovil, da se je nesreča zgodila na delu igrišča, kjer se igralci redko gibljejo, pri igri dvojic sicer pogosteje. Gre za del ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer večinoma hodijo le med menjavo strani. Pojasnil je, da je teniško igrišče varno in primerno, če je od dežja minilo šest do dvanajst ur, in da se čas sušenja še skrajša s pivnanjem in posipavanjem – te ukrepe je organizator tudi izvedel. Tekmovanje po dvodnevnem dežju ni prepovedano, pomembno je, da na igrišču ni vode in blata, da tla niso spolzka. Stanje igrišča je bilo po oceni izvedenca primerno v delu, kjer se igralci največ gibljejo (znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu štirih do petih metrov levo ter desno od igrišča). Ni pa bilo ustrezno in varno za igro dvojic, saj bi morala biti urejena tudi okolica zunaj črt igrišča.
Prvostopenjsko sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da je organizator sprejel običajne ukrepe za zagotovitev primernosti igrišča in da prepoved igranja ni bila potrebna. Nesreče ni mogel predvideti, niti je z vzdrževalnimi deli preprečiti. Udrtinam, kakršna je povzročila poškodbo, se ne da popolnoma izogniti, gre za normalno tveganje pri igranju tenisa na prostem, ko igrišče ne more biti vselej v vseh delih enako suho. »Šlo je za nesrečno naključje, ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igri, ki se ne igra vedno v optimalnih pogojih in je povezano z določenimi, za ta šport specifičnimi nevarnostmi,« piše v prvostopenjski sodbi, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek.
Tožnik se je nato pritožil na višje sodišče. Presenetilo ga je, da je izvedenec podlago za igro dvojic ocenil za neprimerno, sodišče pa organizatorja ni spoznalo za odgovornega. Po njegovem prepričanju bi moral vedeti, da podlaga (kljub zamiku tekmovanja, pivnanju in nasutju) ni primerna za igro dvojic in da so tekmovalci podvrženi večjemu tveganju, zato bi moral odpovedati tekmovanje. Kot recimo organizatorji odpovedo smučarske skoke zaradi premočnega vetra. Kritičen je bil tudi do tega, da je sodišče kot sprejemljivo ocenilo ustaljeno prakso, da sodnik ali organizator primernost igrišč pregleda na začetku tekmovanja, med posameznimi tekmami pa le še ob posebnih vremenskih razmerah. Menil je, da bi moral pregled opraviti po vsaki odigrani točki.
Kot skakalec zunaj smučine
A tudi na višjem sodišču ni uspel. Dodatno je bil izvedenec sicer zaslišan še o tem, ali obstajajo kakšni posebni predpisi, ki bi se jih moral v specifičnih okoliščinah (po dežju, na odprtem igrišču) držati organizator pri tekmovanju dvojic. Izkazalo se je, da ne: veljajo običajni ukrepi, ki jih je po oceni sodišča organizator spoštoval. S tem je na jedrnem delu igrišča preprečil nevarnost telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. »Verjetnost nastanka škode na marginalnem delu onkraj zunanjih črt igralnega polja dvojic tik ob mreži pa je bila izrazito majhna, ker se udarci tam izvajajo le zelo redko oziroma poudarjeno izjemoma,« piše v sodbi. Izvedenec je navedel primerjavo s smučarskimi skoki, in sicer če bi skakalec zapeljal iz smučine, torej na mesto, ki ni običajno za njegovo gibanje. Težko oziroma nemogoče bi bilo po mnenju sodnikov predvideti, da je kljub sprejetim ukrepom ta del igrišča morda še premalo suh in tako ne dovolj utrjen. Kar potrjuje tudi dejstvo, da so pred tožnikom, ko je bilo igrišče še manj suho, tam igrali tudi že drugi pari dvojic, a se ni nihče poškodoval.
Tako poudarjeno majhna verjetnost nesreče ni terjala posebnih preventivnih ukrepov. Če bi v takšnih razmerah začeli odpovedovati tekmovanja, bi bila resno ohromljena športna tekmovanja na prostem, saj ne potekajo le v idealnih, pač pa še sprejemljivih pogojih, ki jih soustvarja vreme in česar se tekmovalci zavedajo. Da bi po vsaki odigrani točki preverjali suhost igrišča, pa je sodišče označilo za nesmisel.